1989/2009 Preobrat leta 1989

Leto 1989 je za Afriko pomenilo odločilen preobrat. Kajti padec Berlinskega zidu in konec hladne vojne sta obljubljala demokracijo. Obljuba, ki je na kontinentu povzročila navdušenje, primerljivo le z evforijo v času afriških gibanj za neodvisnost v 60-tih letih in z veseljem ob osvoboditvi Nelsona Mandele v letu 1990.

Vsepovsod po Afriki so ljudje ponovno pričeli upati, da jim bo demokracija prinesla človekove pravice, konec diktatur, ponovno rojstvo civilnih družb in večstrankarske sisteme. Kakor že na višku gibanj za neodvisnost v 60-tih letih so Afričani znova verjeli, da sedaj sami krojijo svojo politično usodo in da se začenja novo poglavje v njihovi zgodovini. Vendar pa leto 1989 v Afriki pomeni tudi čas, v katerem sta zmagala neoliberalizem in nenadzorovan kapitalizem, javno zdravstveno varstvo, izobraževalni sistem in državna podjetja so bila razbita in privatizirana. V tem smislu je mogoče razumeti tudi opis demokratičnih gibanj po letu 1989 kot „demo-crazies“.

Nočna mora dolgega stoletja

Trditev, da smo prišli na konec »kratkega stoletja« (od 1914 do 1989), in da naj bi bilo vse, kar je dobro za ljudi nekdanjega vzhodnega bloka in Vzhodne Evrope dobro tudi za ljudi v Latinski Ameriki, Aziji in Afriki, bi pomenila omejevanje svetovne zgodovine na zgodovino zahoda. Kar se tiče boja proti kolonializmu in imperializmu, se večina ljudi tretjega sveta ne vidi v kratkem stoletju, temveč v nočni mori dolgega stoletja vojn proti njihovim veram in kulturam. Najprej so doživeli uničenje njihovih državnih gospodarstev in nato postavitev zidov, ki naj bi jim preprečili selitev na sever. Kar se tiče Afrike, bi najbrž morali reči, da se je to dolgo stoletje pričelo leta 1885 z Berlinsko konferenco o delitvi kontinenta in še zdaleč ni končano.

Kenija in Zimbabve sta dva dobra primera, s katerima lahko prikažemo posledice leta 1989 za Afriko. Bil je čas upanja, prežet z občutkom, da je Afrika na pragu druge dobe osvoboditve. Ob tem je nastal prostor za organizacijo civilnih družb in razprave med političnimi tabori o skupni prihodnosti. S koncem hladne vojne je zahod izgubil strateški interes za podporo enostrankarskih sistemov, kot ga je vodila tudi Kenya African National Union (KANU). Ta je bil usmerjen predvsem proti sosednjima državama Etiopiji in Tanzaniji, ki sta uživali podporo Sovjetske zveze. Arap Moi, močan mož v Keniji in do takrat še visoko cenjeni zaveznik zahoda, je pričel žeti vse več kritik zaradi korupcije v njegovem državnem aparatu ter brutalnega zatiranja opozicije.

Popolnoma drugačen je bil razvoj v Zimbabveju. Medtem ko je enostrankarski sistem Arapa Moisa v Keniji zaradi ustavitve zahodne denarne pomoči bil že zelo oslabljen, sta Robert Mugabe in njegova stranka Zimbabwe African National Union (ZANU) naprej širila oblast nad državo. Samo leto dni pred padcem Berlinskega zidu in ko je v vsej Afriki bilo prihajajoči demokratični obrat že čutiti v zraku, je Mugabe decembra 1988 še celo zaostril svojo diktatorsko politiko. Njegov populizem ima še do danes korist od neuspeha Britancev, da bi pravočasno rešili državno vprašanje in problem ograjenosti elitnega kroga belske manjšine v državi.

Prodor fundamentalizma

Po eni strani pomeni leto 1989 začetek konca hladne vojne, zaradi katere je bil svet prisiljen zapreti oči pred brutalnostjo apartheida v Južni Afriki in drugod zagrešenimi zločini proti človečnosti. Danes je jasno, da so bili dogodki leta 1989 eden izmed odločilnih dejavnikov za legalizacijo ANC-ja v Južni Afriki, za neodvisnost Namibije, za umik Kubancev iz Angole, za oslabitev enostrankarskih sistemov ter odstop ali padec voditeljev kot so bili Mobutu Sese Seko, Mengistu Haile Mariam ali Moussa Traore. Po letu 1989 so se nove modne besede v Afriki glasile »civilna družba, modernizacija in demokratizacija«, »večstrankarski sistemi« ter »Komisija za resnico in spravo«. Po drugi strani pa je po letu 1989 prišlo do prodora »primitivnih« plemenskih običajev in (islamskega ter krščanskega) verskega fundamentalizma. »Nov svetovni red« je s seboj prinesel državljanske vojne, otroke vojake in krvave diamante vsepovsod po Afriki.

Dogodki tega leta so pomenili najmanj troje epistemoloških cezur. Prvič je leto 1989 pomenilo nov začetek za politično samoodločbo Afrike, spoštovanje človekovih pravic in resno prizadevanje za vzpostavitev modernih, demokratičnih družb. Drugič je leto 1989 pomenilo signal za Evropejce in Američane, da lahko na Afriko, kot geopolitično pomembno in infrastrukturnih investicij potrebno področje sveta, pozabijo. In tretjič je leto 1989 pomenilo vrnitev dolgo prikritega, menda novega rasizma iz 19. stoletja. Ponovno je bila Afrika predstavljena kot toga in nepoboljšljiva tvorba, katere edina korist so njeni naravni viri (olje, koltan, zlato, diamanti, kakav itn.).

Povzetek predavanja v Hiši kultur sveta, v Berlinu, februarja 2009. Tekst najdete v razširjeni obliki v publikaciji, izdani septembra 2009: Susanne Stemmler, Valerie Smith, Bernd M. Scherer (izdajatelji):1989 – Globalne zgodbe. Göttingen: Založba Wallstein, 2009, 304 strani.