1989/2009 Oblikovanje svobode

Preobrat, ki se je zgodil leta 1989 po vsem svetu, je v Latinski Ameriki sovpadel z lastnimi dogodki. Skupna imenovalca sta konec diktatur in neoliberalna kriza.












Če se ozremo nazaj, se zdi leto 1989 v Latinski Ameriki čas nasprotujočih si dogodkov. V Paragvaju so diktatorja Alfreda Stroessnerja strmoglavili z državnim udarom. V Venezueli je ljudstvo protestiralo proti neoliberalni gospodarski politiki njihovega na novo izvoljenega predsednika, represije pa so terjale več sto mrtvih. V Argentini je divjala uničujoča hiperinflacija, predsednik Alfonsín je moral odstopiti, nasledil ga je Carlos Menem. Sredi katastrofalne gospodarske krize je v Peruju izbruhnil val nasilja s strani gverilske skupine Sendero luminoso, vojna vihra med gverilo in državno represijo je terjala preko 4.000 žrtev. ZDA so vkorakale v Panamo in odstavile svojega nekdanjega zaveznika, generala Noriego. V Braziliji so potekale tretje volitve po vojaški diktaturi, Collor de Mello je s tesno večino premagal Ignacia Lula da Silvo. V Nikaragvi se je končala vojna med Contrasom in sandinistično vlado, v Čilu so po 17-tih letih vojaške diktature prvič potekale volitve.

Konec sveta ali nov začetek? Zmeraj se izkaže za zmotno, če dogodke v Latinski Ameriki poskušamo tolmačiti po enem samem vzorcu. Vidna pa sta dva skupna imenovalca: ponovna demokratizacija in neoliberalizem. Z odstopom zadnjih diktatorjev, Stroessnerja v Paragvaju in Pinocheta v Čilu, se je končalo obdobje vojaških diktatur, ki se je začelo okrog leta 1930. Le Venezuela, Costa Rica in Mehika niso bile zaznamovane s prekletstvom večnega vračanja vojakov.

Bi lahko torej leto 1989 tudi za Latinsko Ameriko veljalo kot "leto čudežev", kakor ga je opisal britanski zgodovinar Timothy Garton Ash? Težko bi našli latinskoameriške intelektualce, ki bi pritegnili slavospevu o koncu hladne vojne kot neustavljivi zmagi liberalne demokracije. Prvič zato, ker je "transición", kot so imenovali ponovno demokratizacijo, imela svoj začetek že v letu 1980, ko so se politično in gospodarsko oslabljene vojaške diktature Ekvadorja, Brazilije in Argentine pričele umikati s prizorišča. Drugič pa zato, ker formalna demokracija ni izpolnila vseh obljub, zaradi česar je kmalu zavladala resignacija.

Neoliberalna nemoč

Prav Čile je primer za konstelacije moči, ki so jih vzpostavile vojaške diktature in katere so po letu 1989 pod demokratično krinko še dolgo obstajale naprej. Pod vojaško diktaturo je bil Čile kratko malo neoliberalni poskusni laboratorij. "Čilski model" je proizvedel novo družbo, prežeto s strahom in individualizmom. Tudi po Pinochetovem odhodu sta "nadzorovana demokracija", ki jo je diktator zasidral v novi ustavi, in neoliberalni konsenz med politiko, mediji in elitami še naprej rodila sadove, "noč diktature" ni izgubila svojega vpliva. Resničen preobrat je nastopil šele s Pinochetovo aretacijo v Londonu leta 1998.












Leta 1989 se je zgodil tudi, danes zloglasen, Washingtonski konsenz. Takrat so Mednarodni monetarni sklad, Svetovna banka in druge kreditne institucije odločile, da bodo visoko zadolžene države v razvoju še naprej financirale samo, če bodo te svoja gospodarstva radikalno prestrukturirale. Recept je vseboval privatizacijo, deregulacijo, tržno in finančno liberalizacijo. Argentina, Ekvador in za njima Mehika ter Brazilija so se kmalu zatem uklonile neoliberalnemu diktatu.

Gospodarsko prestrukturiranje je sprožilo občuten val modernizacije. Vendar pa je privatizacija propadlih državnih podjetij imela visoko ceno, saj nobena socialna mreža ni ublažila masovnih odpuščanj. Državam s tradicijo prerazdeljevanja in sindikalnih dosežkov, kot so bile Argentina, Brazilija ali Čile, je turbokapitalistični preobrat prinesel le nemoč.

Kriza predstavništva

Da liberalna demokracija ni nujno šla z roko v roki z izboljšanjem življenjskih pogojev, se je posebej pokazalo v Venezueli, ki je do tedaj veljala za latinskoameriški vzor, kar se tiče demokracije. Ko je na novo izvoljeni predsednik Carlos Andrés Pérez le dva tedna po začetku mandata prelomil predvolilno obljubo in razglasil neoliberalni varčevalni program, je izbruhnil največji upor v zgodovini Venezuele. V alternativnem zgodovinopisju Latinske Amerike velja "Caracazo" za prvo svetovno vstajo proti neoliberalizmu, predsednik Hugo Chávez ga je razglasil za rojstno uro svoje "bolivarske revolucije".
Izkušnja upora in represij je vodila v globoko krizo političnega predstavništva. Stare stranke so odslužile, nastal je nov politični subjekt: socialno gibanje. Iz nemoči je kmalu nastal upor.