Urbano življenje

Mesto kot igralna platforma

Farmwell (Invisible Playground) Ein experimentelles Social Game rund um Anbau und Ernte von gar köstlichen Farben. Foto: (CC BY-NC 2.0) Merlin Nadj-Torma, 2012Galerija slik
Galerija slik


Mlada umetniška oblika urbane igre načenja vprašanje, kdo razpolaga z našimi javnimi prostori in postavlja večinoma nenapisane zakone, ki tam vladajo. Pogovor z oblikovalci iger Invisible Playground.

V dveh letih vašega obstoja ste osnovali najrazličnejše igre, pri čemer je pravzaprav prepoznaven samo en vodilni motiv: razvijete set strogih pravil in nato od zgoraj opazujete obnašanje udeležencev. Kaj vas pri tej omejitvi zanima?

Christiane: Ravno skozi ta pravila se odpre svoboden prostor: s tem ko poudarjamo ta začasna pravila, se vse ostalo izklopi. V času, ko smo osredotočeni na igro, pridobivamo povsem druge izkušnje. Kakšen učinek ima to na konkretni ravni, bi težko presodili. To bolj zanima igrifikacijo, ki se pogosto uporablja v gospodarstvu ali pa na področju pedagogike in kjer gre za to, da se posredujejo določene zmožnosti.

Jennifer: Mi bolj poskušamo odpreti polje možnosti, v katerem se lahko vse zgodi. Na ta način lahko tematiziramo tudi stvari, o katerih sicer rajši ne bi govorili ali razmišljali.

Vaše igre se vedno gibljejo na dveh ravneh: gre za igro samo in obenem za refleksijo o obliki. Kako se tega pravzaprav lotite?


Na festivalu Playpublik se je v Krakovu zbralo več kot 60 oblikovalcev iger in umetnikov z vsega sveta.

Jennifer: Za to smo razvili posebno obliko, Playpublik. To je festival, ki ne predstavi preprosto le scene iger, temveč igranje v javnosti združuje z znanstvenimi pogovori in predavanji.

Sebastian: Na prvem festivalu Playpublik v Berlinu smo imeli med drugim za goste arhitekte, mestne zgodovinarje, oblikovalce in sociologe, ki so razglabljali o načinih ravnanja, ki se gibljejo na meji med igro in javnostjo. Ta kombinacija igre, znanosti in predvsem delavnic je bila povsem nova: tu je šlo za izdelovanje iger kot instrumenta, ki ga lahko izdela javnost. To torej ne bi smel biti zgolj nek dogodek, temveč tudi nekakšna oblika kulture z vidikom samopooblastitve.

Vaše igre se vedno močno naslavljajo na kraje, na katerih se odvijajo. V okviru projekta „STRAST DO !GRE“ boste zdaj veliko na poti v Vzhodni Evropi. Kakšen vpliv bo imelo to na vaše igre?

Sebastian: Zagotovo ne bo tako, da bo imela vsaka igra kaj opravka s tajno policijo. Gre bolj za to, da se ustvarjajo povezave med načini uporabe urbanih prostorov na meji med javnim in zasebnim. Ti prostori imajo v postsocialističnem kontekstu Vzhodne Evrope povsem drugo zgodovino kot na Zahodu. Zato bomo določene kraje na območju festivala namenili lokalnim umetnikom in navdušencem, kjer bodo potem lahko sami igrali. Pri tem gre za posredovanje prakse, ki je značilna za ta kraj, s poudarkom na zabavi. Glede na izkušnje to tam v določeni meri predstavlja nekaj novega. Navajeni smo delati v Berlinu in tu lahko narediš karkoli. Tu je tako malo problemov, da imamo skorajda problem z opredelitvijo problemov, ki jih lahko obravnavamo.

Bo to vaš prvi poskus v Vzhodni Evropi?

Sebastian: Projekte smo izvajali že v Budimpešti in Pragi. Pri tem smo opazili, da za ljudi tam to pomeni veliko kršitev, da svoje lastno mesto uporabijo tako, kot da jim resnično pripada in da si vzamejo svobodo, da z njim delajo, kar hočejo. Pri tem ni treba, da je to, kar potem konkretno delajo, ravno nezakonito, ampak že preprosta prilastitev javnega prostora za svoje privatno zadovoljstvo se je mnogim zdela neobičajna.

Ali se morda za to prilastitvijo skriva nekaj takega kot protiavtoritarna gesta tistih, ki zasedejo prostor?

Sebastian: Zasedba bi pomenila, da opustijo igrivost. Včasih prilastitvena retorika morda spominja na zasedbe, vendar mi izhajamo iz tega, da je to začasna oblika uporabe, neke vrste mehurček, ki nato ponovno izgine. Gre bolj za vrsto sprostitvene vaje s stalno novimi in spremenjenimi zasedbami prostorov. Vsaka igra bi bila strašna, če bi se stalno ponavljala. Gre nam za to, da preizkusimo alternative obstoječemu sistemu, ki ravno niso trajne, temveč vedno na tehtnici. Ali ki so tako ekstremne, da pogojev po koncu igre tudi ne bi želeli prenašati.

Vi torej preizkušate situacije, ki so v določenem prostoru družbeno in politično kočljive ...

Sebastian: Pri festivalu Playpublik gre za oblikovanje resnično demokratičnega javnega prostora, ki tudi v domnevno svobodni kapitalistični družbi še zdaleč ni sam po sebi umeven. Prostora, v katerem je dovoljenih več vzporednih načinov uporabe, ki se vzajemno bogatijo, ne da bi obstajal načrt s strani države ali koncerna. To je morda veliki utopični element našega dela. Ljudje ne bi smeli dokončno reči: To je igrišče in to ne, tukaj se dela tako in tam tako, tukaj se lahko zbiramo in tam ne itd. Seveda obstaja nek pravni okvir, ki postavlja mejo za kazniva dejanja, ampak znotraj tega okvira se zavzemamo za maksimalno svobodo in želimo razvijati ideje, kako realizirati to svobodo.

So te igre v tem oziru morda kot senzorji, ki zastale mehanizme napravljajo vidne?

Christiane: Oko vidi stvari samo na podlagi kontrastov. Obstaja znan poskus, imenovan Ganzfeld: ta pokaže, da oko enobarvno površino po nekaj časa zaznava samo še kot sivo, če ne vidi nobenih drugih barv. Podobno je igra kontrastna stopnja, ki izostruje naš pogled. Vse, kar traja in je stalno, komaj še zaznavamo. Moč iger je v tem, da ravno za kratek čas spremeni pravila. Ne gre nam toliko za zasedbe ali ponovne osvojitve prostorov, ampak bolj za kontrast med vsakodnevnim ravnanjem in ravnanjem pri igri, v kateri človek počne popolnoma druge stvari.

Vam je pomembno, da se igre ohranjajo in jih je možno ponovno igrati ali naj jih bo raje resnično konec, ko se končajo?

Christiane: Naše igre dokumentiramo in jih želimo narediti tako, da bi se lahko zopet igrale tudi kasneje. Kot ena vrsta Toolseta, kot ideja, ki je odprta za spremembe.

Jennifer: Igre smejo biti ponovljive, a za nas je bistveno, da se razvijajo naprej. Za nas je izredno pomembno, da drugi izdelovalci iger pri nas najdejo izhodišča za lastne ideje.

Christiane: Če bi bile naše igre živali, jih ne bi želeli nagačiti ali dati na ogled v živalski vrt, temveč jih izpustiti v rezervat, kjer se lahko spoznavajo z drugimi živalmi in se razmnožujejo.


Invisible Playground razvija lokalno specifične igre. Skupina je bila ustanovljena leta 2009 v Berlinu in jo danes sestavljajo Jennifer Aksu, Viktor Bedö, Daniel Boy, Josa Gerhard, Anna Hentschel, Christiane Hütter in Sebastian Quack. Mlada umetniška oblika urbane igre, pogreša napeta razmerja med parodijo in analogijo, kritiko in zabavo ter individualnim sodelovanjem in družbenimi pravili. Odpira vprašanje, kdo razpolaga z našimi javnimi prostori in postavlja večinoma nenapisane zakone, ki tam vladajo.
Felix Stephan
je študiral literaturo in novinarstvo in dela kot svobodni avtor, med drugim za časopisa Süddeutsche Zeitung in Die Welt.

Fotografije:
Merlin Nadj-Torma
Z izjemo:
Lies in the Sand, Foto: Asia Dér
Invisible Playground, Foto: Invisible Playground

Prevod: Vito Anžič
Copyright: Goethe-Institut Poljska
Januar 2014
Povezave

Storitve