Iz perspektive Slovenije

Delo 2020. Z njim smo poleg vsakodnevnega spremljanja, analiziranja in komentiranja vseh pomembnejših dogodkov sklenili spodbujati k čim širšemu razmisleku o tem, kaj ti dogodki pomenijo za našo prihodnost. Kakšna naj bo – ali naj bi bila – Slovenija leta 2020? V kakšni državi in kakšni družbi bi radi živeli? V kako zdravi, čisti, odprti? V kako svobodni, sproščeni, inventivni, inovativni, uspešni? Kako strpni in solidarni?

To so vprašanja, s katerimi v času vsesplošne krize – politične, gospodarske, finančne, vzgojne, izobraževalne, kulturne – v Delu redno odpiramo teme z vrste področij, ki bodo odločilno zaznamovala prihajajoče desetletje. In desetletja za njim.

Pred dvajsetimi leti je bilo vse skupaj bolj preprosto: obstajal je dovolj jasen načrt. Plebiscit, osamosvojitev, nekoč v ne prav oddaljeni prihodnosti vstop v evropske – in za bolj militaristično nastrojene še evroatlantske – povezave. Marca in maja 2004 so se te velike zunanjepolitične zgodbe končale. In potem se je začelo zapletati. Danes, sedem let pozneje, je Slovenija kakor zablodela ladja s pokvarjenim kompasom. Kako proti letu 2020 in naprej? Kam, v katero smer? In s kom za krmilom?

Nedavni superreferendumski fiasko je vse, ki tega še niso vedeli, jasno opomnil, da se bliža konec nekega obdobja. Nekateri z malce daljšim spominom so potegnili vzporednico z davnim referendumom v takrat še skupni federaciji – o tako imenovanem ekološkem samoprispevku v Ljubljani. Tisto je bil zadnji referendum v socializmu in je prav tako prepričljivo padel. Seveda ga ljudje niso zavrnili zato, ker bi bili proti varovanju okolja; ne, s svojo potezo so samopašni oblasti odločno pokazali, da ji odrekajo podporo – njej in njenemu načinu delovanja.

Tokratni trojni referendumski Ne! je imel zelo podoben sporočilni naboj: ljudje izgubljajo, ali pa so že izgubili, zaupanje v oblast. Pa ne samo v to ali ono politično druščino; ne zaupajo več prevladujočemu strankarsko-pridobitniškemu načinu vodenja javnih politik. Navsezadnje so se že vse pomembnejše stranke zvrstile za krmilom države in nobena od njih tega preizkusa ni opravila zadovoljivo. Prav vse so pokazale – in še kažejo – predvsem to, kako omejen je njihov doseg, kako malo jim je mar za javni blagor, kako neskrupulozna je njihova lakomnost in kako dovzetne in dojemljive so za lobistične in druge škodljive zahteve iz ozadja.

Pa tako ni samo pri nas. Po vsej Evropi in razvitem svetu iščejo način, kako k procesom odločanja pritegniti družbo v najširšem, vsevključujočem smislu: strokovnjake, društva, nevladne organizacije, gibanja, združenja, inštitute, vse, ki morejo in morajo kaj prispevati k boljši, uspešnejši, pravičnejši družbi od sedanje.

Najsi so oblastni apetiti te ali one etablirane slovenske politične stranke še tolikšni, najsi je njihova lakota po ponovni delitvi plena še tako huda in skomine po izživetju revanšistično revizionističnega kleroavtoritarnega resetiranja celotne družbe še tako močne, je iz meseca v mesec bolj jasno, da je napočil čas za novo poglavje iz demokracije. Takšno, v katerem bo najpomembnejša in najvplivnejša skupina sedanja apatična, nezadovoljna, razdražena in namerno prezrta večinska »stranka neodločenih« – civilna in civilizirana družba v najširšem, harmonično dopolnjujočem se pomenu besede. Le to je lahko žlahtna stranka, o kakršni zadnji čas razmišljajo nekateri. Druge morajo novemu poglavju iz demokracije dati prepričljiv politični program.

Poleg do kraja diskreditirane politike tudi za gospodarstvo in njegove upravljavce ni mogoče najti veliko pohvalnih besed. Na novodobne menedžerje in njihove nadzornike, kakršni prevladujejo v domačem gospodarstvu, povečini ne kaže računati. V navezi z vsakokratno politiko so zavozili že skoraj vse, kar je bilo mogoče zavoziti in upleniti, pa očitno še kar pričakujejo, da se bo njihovo pogubno, vsega prezira vredno početje – prvobitna akumulacija kapitala na slovenski način – nadaljevalo v nedogled. Do popolnega opustošenja ali kaj?

V takšnih razmerah imajo in morajo svoje povedati tudi mediji, pa čeprav ukleščeni med zdaj ene, zdaj druge pokroviteljske politične botre in vsiljene, po takojšnjem dobičku stremeče lastnike. Pričujoča priloga je bila zasnovana s prav takšnim namenom. Postavljati ključna vprašanja in s pravimi sogovorniki iskati čim boljše odgovore. Za kakšno šolstvo in izobraževanje smo? Za kakšno zdravstvo in socialno skrbstvo? Komu zaupati izvajanje soglasno dogovorjenega, za večino najustrez¬nejšega gospodarskega programa? Komu poveriti skrb za vodenje strateških panog – kmetijstva, energetike, informacijske tehnologije? Komu zaupati nadzor nad bankami? In komu pisanje davčne politike?

Seveda se je umestno vprašati, koliko je vse to sploh še v naših rokah, ko pa smo le mala regija Evropske unije, ki – čeprav v marsičem že sumljivo spominja na rajnko jugofederacijo na začetku njenega razkroja – določa osnovna pravila igre.

A to ne sme biti izgovor, da bi ne spraševali naprej. Koliko nam je do tega, da pošteno, ustvarjalno delo spet postane največja vrednota? Koliko nam je do medgeneracijskega upoštevanja, spoštovanja in solidarnosti? Kdo naj skrbi za narodno in nacionalno bogastvo, da ne bo še naprej predvsem plen zdaj »desne«, zdaj »leve« oblastne klike, povsem neupravičeno imenovanih elita? Kako onemogočiti vsakršno lobiranje? Kako zaustaviti vztrajno izginjanje srednjega sloja? Kako dejansko ločiti cerkev od države? Kako učinkovito in dosledno varovati vse temeljne človekove in državljanske pravice in svoboščine? Kako se upreti vsaj najbolj škodljivim vplivom globalizacije in srhljivemu razraščanju globalistične kibernetsko-policijske naddržave, v kateri bo vsakdo nadzorovan v slehernem, tudi najbolj zasebnem trenutku …?

Udobno in hkrati jalovo se je tolažiti, da smo premajhni, da bi lahko sami kar koli spremenili na bolje. Treba je pač začeti od začetka. Z drobci, tako rekoč. S kamenčki. Kajti če so pravi, premišljeno izbrani in skrbno sestavljani, tudi iz njih lahko hitro zraste mogočna, upoštevanja vredna struktura. Visok, trden svetilnik, denimo, ki bi – zakaj pa ne? – kazal smer še drugim zablodelim ladjam. Treba je poskusiti, zaupati in si za uresničitev tega zaupanja upati prizadevati po najboljših močeh.

Ta priloga, darilo bralcem Dela ob dvajseti obletnici samostojne slovenske države, je morda en tak kamenček. Vsekakor jih je po domovini še na tisoče. Le poiskati jih je treba. Čas je. Skrajni čas.

Vljudno vabljeni k branju.