Scena v Nemčiji

Veliko jih je. Polnijo strani dnevih časnikov, revij in strokovnih glasil. Pripravljajo prispevke za radio, oddaje za televizijo, dosjeje in bloge za internet. Svobodnih novinarjev je vse polno, vendar jih pogosto niti ne opazimo.

Da jih je okoli 30.000, domnevajo strokovnjaki. Mogoče jih je celo več - natančno tega ne more nihče reči, saj se svobodnemu novinarju ni treba nikjer priglasiti, javiti: poklicna oznaka »novinar« v Nemčiji ni zaščitena. Svobodni novinarji, po domače svobodnjaki, so neke vrste globokomorske ribe novinarstva: pomemben sestavni del medijskega ekosistema, vendar tako rekoč neraziskani in neznansko raznoliki. Včasih se kateri pojavi v javnosti, zvezde kot sta raziskovalni novinar Günter Wallraff ali urednik slikovnega bloga Stefan Niggemeier. Večina jih pa neopazno opravlja svoje delo: poročajo o občinskih financah, študentskih protestih ali najnovejših raziskavah depresije, ali denimo priporočajo prijeme, kako se bolje pogajati o višini plače ali kako potovati na Kubo.

Nepogrešljivi in vse pomembnejši

»Brez svobodnjakov bi imeli prazne strani,« pravi glavni urednik Geo Saisona, Lars Nielsen. Prav manjše revije, posebne številke časopisov kot Stern, Zeit ali Brigitte ter neodvisne izdaje kakor brand eins, izhajajo z minimalnim številom stalnih in velikim številom svobodnih novinarjev. Uredništva se vedno bolj razvijajo v to smer, kar je pokazala tudi nedavna študija v okviru projekta »Spremembe sodobnih množičnih občil« pri Institut für Kommunikationswissenschaft (Institut za komunikacijske vede) Univerze v Münstru: dve tretjini vprašanih novinarjev je izjavilo, da so njihovi uredniki v zadnjih dvajsetih letih vse več nalog prelagali na zunanje sodelavce.

Dve tretjini svobodnjakov ima od tega koristi. Delajo prostovoljno brez statusa stalne zaposlitve, so sprijaznjeni s tem, da med dopustom ali kratko boleznijo ne zaslužijo nič, in porazdelijo tveganje, tako da delajo za več naročnikov – navadno za tri do šest. Samo 20 odstotkov svobodnjakov, pravi študija o raziskavi novinarstva Univerze v Münchnu iz leta 2008, si res želi stalno zaposlitev. In skoraj dve tretjini sta zelo ali precej zadovoljni z obliko svoje zaposlitve. »Biti svobodnjak je v načelu super način življenja: sam se odločaš, za koga boš delal, katerih tem se boš lotil in v katerem mediju,« meni Kai Schächtele, predsednik Poklicne zveze svobodnih novinarjev »Freischreiber«, ki so jo ustanovili novembra 2008. Ostaja pa problem: honorarji.

Delo pod ceno

Plačilo novinarskega dela za večino svobodnjakov ni nič kaj zadovoljivo. V povprečju zaslužijo malo čez 2.000 evrov bruto na mesec – bistveno manj kot redno zaposleni. V preteklih desetih letih se honorarji niso zvišali, zdaj, med krizo medijev, pa so se znižali za tja do 30 odstotkov. Če bi rad delal za dnevnik ali tednik, je vprašanje, če si to kot svobodnjak sploh lahko privoščiš: še znani avtorji, kot na primer nekdanji urednik "Spiegla" in soustanovitelj "taz" Tom Schimmeck prejmejo za zajetni članek, v katerem pogosto tiči več kot teden dni dela, še od večjih nadregionalnih časnikov samo 200 evrov.

Razen tega si naročniki prilaščajo vedno več pravic, tako da lahko besedila ali oddaje avtorjev uporabijo po večkrat, plačajo jih pa samo enkrat. Pogosto založbe prodajajo članke svobodnjakov celo naprej, ne da bi bili avtorji udeleženi pri honorarju. Vnovična prodaja avtorja samega, ki je pri dnevnem časopisju prej pomenila edino možnost, da si je avtor pičli honorar popravil, je komajda še mogoča. Posledica je, da zasluži tretjina svobodnjakov, tak je rezultat ankete Nemške zveze novinarjev "Deutscher Journalistenverband" (DJV), samo še manj kot 1.000 evrov mesečno – bruto.

Kdor si trezno izračuna, saj izkoriščanje samega sebe ne more biti trajni poslovni model, vidi v tej situaciji samo dva izhoda: delaj hitreje, se pravi, ne zapravljaj preveč časa za raziskovanje; ali pa za zraven delaj PR – se pravi tiskovna sporočila, brošure, filme ali članke po naročilu, ki so povečini bolje plačani. Oba izhoda pa ogrožata kakovost novinarstva – in s tem verodostojnost medijskih družb, ki se pred javnostjo hvalijo z lastno visoko zahtevnostjo. Je pač kot v ekosistemu: ko spodnji konec prehrambne verige začuti pritisk, se posledice prenesejo navzgor na vso verigo.

Prihodnost? Svobodna!

Vse več svobodnjakov si išče sistemske niše: opazili so, da so povezani močnejši, kot če nastopajo sami, laže najdejo stranke, se lahko lotevajo večjih naročil, in se zato povezujejo v jate, omrežja, novinarske pisarne, združenja. Maxie Thielemann, ki je na Univerzi v Leipzigu napisala magistrsko nalogo o novinarskih birojih, je v nalogi ugotovila, da je kooperacije med svobodnimi novinarji vse več – in da na tak način povezane ekipe kljub težavam optimistično zrejo v prihodnost. Ne nazadnje nudi internet, v katerem marsikdo vidi sprožilec trenutne krize medijev, svobodnjakom popolnoma nove možnosti: bralce oz. gledalce lahko nagovorijo neposredno brez ovinka okoli založb ali uredništev – in z neznatno investicijo sami postanejo medijska podjetja. Morda je globokomorsko življenje nazadnje za svobodnjake celo prednost: biološki razvoj se je naposled pričel v globinah oceanov.

Povezave

Študije o svobodnem novinarstvu
	Študija nemške zveze strokovnih novinarjev iz leta 2008 (PDF, ca. 0,4 MB)
	Študija o svobodnjakih DJV 2008 (PDF, ca. 0,9 MB) Update dazu: „Vprašalnik konjunktura“ 2009 (PDF, ca. 0,7 MB)
	Študija „Omejeno novinarstvo“, avtor „Skupina za raziskavo medijev“ Fakultete v Darmstadtu (PDF, ca. 1,2 MB)
Združenja
	Nem. zveza novinarjev - Deutscher Journalistenverband
	Nem. novinarska unija sindikata Verdi - Deutsche Journalistinnen- und Journalisten-Union in der Gewerkschaft Verdi
	Freischreiber e. V., poklicna zveza svobodnjakov
	Freelens, Verband freier Fotojournalisten – Zveza svobodnih fotoreporterjev
Omrežja in novinarski biroji
	Weltreporter.Net
	Schön & Gut Büro für Texte
	Plan 17 – Journalistenverbund
	Zeitenspiegel Reportagen