Znanost

S filmskim izobraževanjem kot delom obsežne estetske vzgoje bi naj delovanje avdiovizualnih medijev postalo bolj razumljivo. Na nemških šolah je v preteklosti imelo le periferno vlogo. Že nekaj let se filmsko gospodarstvo, kulturne in izobraževalne ustanove skupno zavzemajo, da bi ga na vseh področjih in interdisciplinarno zasidrali v učne načrte.

Pričelo se je v letu 2003 s kongresom Kino macht Schule (Kino je vzor), ki sta ga priredili Zvezna centrala za politično izobraževanje (bpb) in Ustanova za spodbujanje filma (FFA). Takrat je bila sprejeta tako imenovana „Izjava o filmski kompetentnosti“, s katero so zahtevali zasidranje filmskega medija v učne načrte. Sledila je ustanovitev VisionKino gGmbH – Zveze za filmsko in medijsko kompetentnost. Ta institucija s sedežem v Potsdamu spremlja in spodbuja izgradnjo potrebnih struktur po vsej državi, ponuja različne projekte, kot na primer „Teden šolskega kina“, daje šolam na razpolago filmsko pedagoški spremljevalni material in v pomoč posreduje medijske pedagoge in pedagoginje.

Aktualno stanje v Nemčiji

Naj je program iniciative še tako preprost in prepričljiv, pa zvezni izobraževalni sistem v Nemčiji otežuje enotno usidranje kurikuluma filmskega izobraževanja v učne načrte vseh zveznih dežel.

Sicer predstavljajo izobraževalni standardi Konference kulturnih ministrov (KMK) vodilo za uresničevanje posameznih strokovnih učnih načrtov v vsaki zvezni deželi, vendar pa uresničevanje izobraževalnih standardov različno napreduje. Zato je trenutno filmsko izobraževanje v glavnem še zmeraj prepuščeno angažmaju posameznih šol in učiteljev, ki izven rednih učnih načrtov zasebni čas vlagajo v projekte filmskega izobraževanja in dodatnega izpopolnjevanja.

Zgled za druge nemške dežele je lahko hanzeatsko mesto Bremen. Tam je film od tega leta naprej obvezen del mature pri predmetu nemščina. Maturanti so morali k izpitni temi Woyzeck obdelati istoimenski film Wernerja Herzoga iz leta 1979.

Cilji filmskega izobraževanja

Otroci in mladostniki danes odraščajo s poplavo medijev. S samoumevno uporabo le-teh imajo pogosto veliko večjo praktično kompetentnost v uporabi teh medijev kot odrasli, zelo redko pa zadostno refleksivno znanje.

Preko praktične uporabe pridobljene sposobnosti so zelo uporabne v filmskem izobraževanju. Učenci lahko sami posnamejo film, kar je ob teoretični analizi filmov ter kreativno produktivni obdelavi obstoječih igranih in dokumentarnih filmov, pri katerih učenci lahko na primer ustvarjajo slikovne zgodbe k filmu ali nadaljujejo scenarij, eden izmed več možnih načinov dela v filmskem izobraževanju. Ravno pri učenkah in učencih z migracijskim ozadjem in iz manj izobraženih ter socialno šibkejših slojev se takšna čutno kreativna izkušnja pogosto izkaže kot zelo pozitivna za njihov razvoj.

Razen krepitve samozavesti tako praktično kot teoretično ukvarjanje s filmov širi intelektualni horizont. Filmi lahko odpirajo pogled na druge kulture in načine življenja ali pa ozavestijo lasten položaj. Ob tem je skupinsko delo pri snemanju filma trajno integrativno in vzpodbuja socialno kompetentnost. Iz nekritičnih porabnikov nastanejo kritični sprejemalci, ki bistvo in način delovanja medija spoznajo od znotraj navzven. Vendar pa je za praktično filmsko delo potrebna tehnična oprema, ki ni del šolske standardne opreme.

Filmsko izobraževanje v Evropi

Vpliv filmskega izobraževanja na oblikovanje osebnosti dokazano presega vpliv golega posredovanja strokovnega znanja. V Franciji, na Švedskem, v Veliki Britaniji in na Nizozemskem je zato filmsko posredovanje v šolah na državnem nivoju že dolgo močno zasidrano v učnih načrtih. Tako medij filma kot tudi medijska pedagogika uživata v teh državah večji ugled kot v Nemčiji. Več obiskov kina na leto spada tam samoumevno k pouku vseh letnikov, učenci pa imajo možnost, da svoje individualne interese v obliki projektnega dela vključijo v šolsko ocenjevanje.

V Veliki Britaniji ima Britanski filmski institut (BFI) s svojim konceptom „moving image media education“ vodilno vlogo pri razvijanju filmsko-vzgojnih kurikulumov. In tudi v Franciji je „sedma umetnost“ že dolgo samoumeven sestavni del nacionalnega izobraževalnega poslanstva. Knjiga Kino kot umetnost filmarja in filmskega teoretika Alaina Bergalaja, ki je vodil šolski filmski program Le cinéma a l'école, osnovan s strani nekdanjega ministra za šolstvo Jacka Langa, in razvil DVD serijo za pouk, velja za standardno delo preko meja Francije.

Četudi v Nemčiji še naprej obstaja skepsa nasproti izobraževalni vrednosti medija mas in zabave, je film v vseh svojih oblikah nagrajujoč predmet in hvaležno sredstvo pri posredovanju znanja in izkušenj. Mladi se zanj navdušujejo in šole bi jih morale naučiti kompetentnega ravnanja z njim!