Dobrodošli v Goethe-Institutu Ljubljana

Goethe-Institut Ljubljana je v sodelovanju s Slovensko Kinoteko pripravil cikel filmov z 18 najbolj priljubljenimi nemimi in zvočnimi filmi nemškega režiserja Ernsta Lubitscha. Retrospektiva Ernsta Lubitscha bo na sporedu od 05.02.2007 do 02.03.2007 v Slovenski Kinoteki, Miklošičeva cesta 28. Predvajane bodo številne uspešnice kot so Lutka - Die Puppe (1919) z Ossi Oswaldom, Ninočka - Ninotchka (1939) z Greto Garbo in Biti ali ne biti - Sein oder nicht sein (1942) s Carole Lombard.

Cikel se bo začel s filmom Ko sem bil mrtev - Als ich tot war, komedijo, ki je bila v Nemčiji prikazana z naslovom Wo ist mein Schatz?. Film, ki je do 90-ih let prejšnjega stoletja veljal za pogrešanega, je danes najstarejše ohranjeno Lubitschevo delo. Našli so ga šele leta 1994, ko je vdova slovenskega zbiratelja nekaj njegovih predmetov podarila muzejem. Med temi so bili tudi filmski koluti, v katerih sta Lilijana Nedič in nekdanji pokojni direktor Kinoteke Silvan Furlan, prepoznala kopijo omenjenega filma. Pri najdeni kopiji manjka prizor v prvem dejanju in dva prizora v tretjem dejanju ter zadnji prizor. Kljub temu velja za senzacionalno odkritje, saj še do danes niso našli izvirnika. O odkritju je Kinoteka obvestila direktorja Giornate del Cinema Muto (festivala Dnevi nemega filma) v Pordenonu, Livia Jacoba in nemškega filmskega zgodovinarja Enna Patalasa, ki je svet opozoril na najdbo.
Kopija ni nemški izvirnik, temveč kopija, ki so jo prikazovali v kinematografih avstroogrske monarhije. Med prvo svetovno vojno so vojakom v potujočih kinodvoranah prikazovali filme – priljubljene so bile predvsem komedije. Domnevamo, da je zbiratelj, ki je bil v času prve svetovne vojne avstroogrski vojak, v tem času prišel do filma in ga takoj po koncu vojne skril. Ker je bilo slovensko ozemlje priključeno Italiji in ker tam dolgo ni bilo pametno niti omenjati nemških filmov, je ta ostal skrit. Ko se je obdobje nemega filma kmalu zatem bližalo svojemu koncu in ker po drugi svetovni vojni prav tako nemški filmi niso bili zaželeni, je ta skriti film padel v pozabo.

Ernst Lubitsch je dolgo veljal za enega najbolj priljubljenih in uspešnih nemških režiserjev, ki je uspel tako v Nemčiji kot v Hollywoodu. Še danes ga občudujemo zaradi njegove mnogostranskosti in inovativnosti, kar se kaže tudi v tem, da je tako kot režiser nemih kot tudi zvočnih filmov uspel prepričati kritiko in občinstvo.
Lubitsch je bil rojen v Berlinu leta 1892 kot sin židovskega krojača. Čeprav je že v šoli razvijal svoj igralski talent ob različnih gledaliških uprizoritvah, je najprej stopil v uk v trgovini z blagom, preden je začel delati v očetovi prodajalni. Sprva se je Lubitsch, ki si je že kot otrok želel postati igralec, učil igre in priložnostno igral v kabarejih. Leta 1911 je spoznal intendanta Deutsches Schauspielhaus, Maxa Reinhardta, ki mu je odslej dodeljeval razne igralske vloge. Že leta 1913 je stopil v svet filma, kjer si je sprva ustvaril ime kot komik. To pa mlademu Berlinčanu ni zadostovalo, zato je leta 1914/15 ustanovil skupaj z Ernstom Matrayem podjetje Malu-Film. Posnel je številne kratke komedije, od katerih veljajo mnoge za izgubljene, med njimi tudi Veletrgovino s čevlji - Schuhpalast Pinkus. Med drugim so njegovi najožji sodelavci avtorja Erich Schönfelder in Hanns Kräly, snemalec Theodor Sparkuhl in igralci Ossi Oswalda, Harry Liedke, Victor Jansen in Margarete Kupfer. Ko je leta 1917 v Berlinu ustanovljena UFA ("Universum-Film-Aktiengesellschaft"), je Lubitsch, ki si je s svojimi priljubljenimi komedijami že pridobil sloves, med najpomembnejšimi režiserji.
Vendar pa se Lubitsch ne želi omejiti le na en žanr, zato se vedno bolj odmika od svojega komedijantskega sloga. Leta 1918 posname svoj prvi veliki dramatični film Oči mumije Ma - Die Augen der Mumie Mâ ki prinese igralki Poli Negro zvezdniško slavo. Temu sledijo filmi kot so Carmen (1918), Madame Dubarry (1919) in Anna Boleyn (1920), s katerimi dokaže Lubitsch svoje mojstrstvo in inovacijo. Kasneje naj bi o teh filmih rekel „Svoje filme sem poskušal od-žrtvovati in svoje zgodovinske osebnosti počlovečiti...“ Novo ustanovljena Ernst-Lubitsch GmbH sodeluje z E.F.A (Evropska filmska zveza). V teh letih nastanejo poleg kostumskih filmov veseloigre kot so Princesa ostrig - Die Austernprinzessin (1919) in Lutka - Die Puppe (1919) z Ossi Oswaldom ali Kohlhieselovi hčerki - Kohlhiesels Töchter (1920) s Henny Porten, vse finančne uspešnice.
V tem obdobju je režiser že znan izven meja Nemčije. Leta 1922 ga zvezda ameriškega nemega filma Mary Pickford angažira kot režiserja za svoj naslednji film in tako se poda v Hollywood. Čeprav je pogodba le kratkega roka, ne posname Lubitsch nobenega nemškega filma več. Naslednja štiri leta ima pogodbo pri Warner Brothers in posname številne uspešnice kot so Pahljača Lady Windermere - Lady Windemeres Fächer in Patriot - Der Patriot, ki ga spet povežejo z njegovo staro ekipo. S svojimi „sex komedijami“, kakor jih imenujejo Amerikanci, se Lubitsch hitro povzpne do popularnega režiserja, ki snema tako romance kot salonske komedije in zgodovinske filme.
Ko začne kmalu zatem zvočni film slaviti svoj zmagovalni pohod po Hollywoodu, zna Lubitsch, v nasprotju z mnogimi kolegi, izrabiti novi medij. Neustrašno eksperimentira z usklajevanjem glasbe, dialoga in šuma. Tako postaneta muzikla Parada ljubezni - Parade der Liebe in Nasmejani poročnik - Der lächelnde Leutnant uspešnici, ki pripomoreta k ponovni priljubljenosti žanra.
Lubitsch je mnenja, da „...tehnično v filmu ne more biti nikoli dovolj razvito, kajti za izražanje umetniškega v filmu je potrebna izpopolnjena tehnika.“ Kmalu se o tem govori kot o Lubitschevi roki. Za takratno obdobje frivolne Lubitscheve družbene komedije niso nikoli vulgarne, temveč z izpuščanjem podrobnosti dopuščajo gledalcu, da si ustvari svojo predstavo o dogajanju.
Po mnogih letih pri Paramountu – leta 1935 postane Lubitsch vodja produkcije – postane leta 1936 vodja lastne produkcijske skupine. Posname številne klasike s filmskimi zvezdami tistega časa: Angel - Engel (1937) z Marlene Dietrich, politično satiro Ninočka - Ninotchka (1939) z Greto Garbo in Biti ali ne biti - Sein oder nicht sein (1942) s Carole Lombard, film, ki je zaradi obravnavane tematike nacističnega režima izzval veliko pozornost in sprožil številne razprave.
1946 doživi Lubitsch srčni infarkt, od katerega si ne opomore več popolnoma. Marca 1947 prejme tri Oskarje za inovativno režijo. Svojega zadnjega filma, Gospa v hermelinu – Die Frau im Hermelin pa Lubitschu ne uspe dokončati. To delo prevzame Otto Preminger. Ernst Lubitsch umre 30. oktobra 1947 v Hollywoodu ob ponovnem srčnem infarktu. Danes je po njem poimenovana nagrada Ernsta Lubitscha, ki jo od leta 1957 podeljuje Klub berlinskih filmskih novinarjev najboljši nemški komediji.

Viri:
www.exil-archiv.de/html/biografien/lubitsch.htm www.deutsches-filminstitut.de/dt2tp0035.htm