Intervju s Susanne Gaensheimer »Narodna kultura ne obstaja več«

Susanne Gaensheimer
Susanne Gaensheimer | Fotografija (izsek): privatno

V sklopu prireditev »Dialogi o prihodnosti« Susanne Gaensheimer, kuratorka nemškega paviljona na Beneškem bienalu 2013 in direktorica Muzeja za moderno umetnost v Frankfurtu na Majni, govori o svojem konceptu bienala ter smislu narodne predstavitve skozi umetnost.

Če se ozrete nazaj, kako bi povzeli Beneški bienale?

Nemški paviljon je bil v dveh pogledih neobičajen. Kot prvo sta Francija in Nemčija po predlogu nemškega in francoskega zunanjega ministrstva zamenjali paviljona. Kot drugo sem se odločila, da v nemško razstavo vključim mednarodne umetnice in umetnike. K sodelovanju sem povabila Romualda Karmakarja, Aija Wieweija s Kitajske, umetnico indijskega porekla Dayanito Singh ter Južnoafričana Santuja Mofokenga. Ta izbor je bil sprejet, že preden smo se s francosko kuratorko Christine Macel in francoskim umetnikom Anrijem Salajem skupaj odločili, da sprejmemo predlog obeh zunanjih ministrstev in zamenjamo paviljona.

Paviljoni so kraji narodne predstavitve in s tem tudi politični kraji. Torej se postavlja vprašanje, kako se neka dežela na tem kraju v določenem času predstavlja skozi umetnost. Odločitev, da Nemčijo predstavim kot globalno povezano deželo, kot državo mednarodnosti, je povezana z mojim sodelovanjem s Christophom Schlingensiefom. Ta se je v svojih neuresničenih načrtih za paviljon 2011 intenzivno ukvarjal z vprašanjem narodne predstavitve skozi umetnost. Nazaj za to točko nisem hotela več.

Razen tega se je po mojem mnenju Nemčija v zadnjih desetih, dvajsetih letih močno razvila v smeri mednarodnosti. Veliko bolj kakor večina drugih držav v Evropi. Je dežela, v kateri živi in deluje največ mednarodnih umetnic in umetnikov. Dayanita Singh svoje knjige izdaja pri nemški založbi, dela Santuja Mofokenga tiskajo v berlinski delavnici in Ai Weiwei meni, da nobena druga država ni tako pomembna za njegovo umetniško kariero kakor Nemčija.

Kje so razlogi za razvoj Nemčije v smeri mednarodnosti?

Razlogi so v prizadevanjih nemške kulturne politike, del katere je tudi Goethe-Institut, da državo na področju kulture in predvsem na področju upodabljajočih umetnosti odpre. V povezavi s tem obstaja veliko ukrepov, npr. štipendija DAAD v Berlinu, s katero v državo pridejo umetnice in umetniki, ki tukaj tudi ostanejo, njihovi otroci se tukaj šolajo in tako naprej. Razen tega se Nemčija v kulturni politiki pozicionira, s tem ko politično preganjanim umetnikom, kakor je npr. Ai Weiwei, nudi stalno zatočišče. Omembe vreden je tudi štipendijski program nemškega Zveznega sklada za kulturo, ki nemškim muzejem omogoča, da svoje programe oblikujejo bolj mednarodno ter k sodelovanju povabijo mednarodne kolegice in kolege.

Želja Nemčije, da na področju kulturne politike agira mednarodno, je torej jasno vidna. Izvira zagotovo tudi iz dejstva, da je v Nemčiji po času nacionalsocializma bil nujno potreben radikalen prelom, nov začetek, ki ga je bilo treba tudi jasno signalizirati. Na področju kulture to vsekakor zelo dobro uspeva.

V Benetkah je šlo torej za prikaz potenciala, ki ga najdemo v Nemčiji. Želeli pa smo tudi signalizirati, da Evropa skupaj s Severno Ameriko ni več središče moderne, ampak je enakopravna partnerica v svetovni mreži mnogih središč. Evropocentričen pogled na umetnost je dandanes zgolj ena od mnogih možnosti.

Kakšen smisel sploh še ima ideja narodne predstavitve skozi kulturo v tem kontekstu?

V paviljonu je bil jasno viden predvsem obstoj zelo raznolikih kulturnih značajev. Gre za to, da na osnovi raznolikosti razvijemo nekaj skupnega. Ne pravim, da narodnost ne obstaja več. Na primeru majhnih in revnih držav, ki se zelo trudijo za vidnost v Benetkah, vidimo, kako pomembno je zanje, da so del te mreže in se tam predstavljajo skozi umetnost. Pri tem se nekatere dežele v prvi vrsti borijo za samozavest, medtem ko se druge dežele posvečajo drugim vprašanjem. Koncept deželnih paviljonov se mi zdi anahronističen in obenem še zmeraj zanimiv, saj tam lahko vidimo, kako različne so te samo-koncepcije. Ta koncept moramo razumeti širše in se osvoboditi mišljenja, da bodo sedaj nekje predstavljeni najboljši umetniki neke države. Kdo pa sploh je najboljši umetnik, to je nesmiselno vprašanje!

Nemški paviljon je bil sicer kritik deležen le v nemškem tisku, medtem ko je bil odziv mednarodnega tiska vseskozi pozitiven. Tudi pri publiki, ki je za paviljon pokazala veliko zanimanje, je izzval številne pogovore in odzive.  

Dr. Susanne Gaensheimer je direktorica Muzeja za moderno umetnost v Frankfurtu na Majni. Po študiju umetnostne zgodovine v Münchnu in Hamburgu je dokončala neodvisni študijski program Whitney muzeja ameriške umetnosti v New Yorku. Po promociji je kot svobodna kuratorka zasnovala in organizirala različne razstave ter nato delala kot znanstvena prostovoljka v galeriji Lenbachhaus v Münchnu. Zatem je vodila Vestfalsko kulturno društvo v Münstru. Od 2001 do 2008 je bila vodja zbirke in kuratorka za sodobno umetnost v galeriji Lenbachhaus v Münchnu. Susanne Gaensheimer je bila v letu 2011 kuratorka nemškega paviljona na Beneškem bienalu, ki je prejel zlatega leva. V letu 2013 je ponovno zasnovala nemški prispevek za 55. Beneški bienale. Razen tega je bila v začetku leta 2012 med drugim vpoklicana v nakupno komisijo Zvezne republike Nemčije, v kuratorij muzeja MUMOK na Dunaju ter 2013 v žirijo za Turnerjevo nagrado.