Mnenje Svetlane Makarovič Bo kdo do leta 2020 spodbudil ljudi k razmišljanju, k dvomu?

Montreal Institut
Fotografija (izsek): Jean-Guy Lambert

Kako? Pomislim da naj na leto 2020 v moji domovini? Mi je misel, da me morebiti kljub neštetim pokajenim cigaretam še niti do tega leta ne bo pobralo, zlovešča? Mi je misel, da bo strahovlada zabitosti, prostaškosti, požrtnosti, politične hinavščine in splošne duhovne plitkosti, zlovešča?
 

Ja, zlovešča mi je, in srčno upam, da me takrat več ne bo, ker že sedaj zadosti težko diham v zatohlem ozračju naroda, ki se nezadržno razkraja. Ker se razkraja njegov jezik. Ker se razkraja njegova kulturna dediščina, ki ga je doslej vsaj kolikor toliko določala in s tem vzdrževala tudi narodno zavest.

Ne želim si na primer videti arhitekturnega monstruma na mestu dragocenega starega Kolizeja, ki bi ga vendar lahko na novo sezidali na osnovi starega, originalnega načrta. Že zdaj zadosti težko gledam kretensko skrpucalo, ki je za zmeraj popačilo nekoč prelepo ljubljansko Opero. Zadosti težko požrem dejstvo, da v nobeni šoli mulcev ne seznanjajo s slovenskimi ljudskimi baladami, legendami, romarskimi, partizanskimi pesmimi, čeprav bi modri sestavljavci učnih programov, ki nekaj bluzijo o domovinski vzgoji, morali vedeti, da je jedro slovenstva ravno tukaj. Pa tega pač ne vedo. Namesto narodne zavesti in dostojanstvenega odnosa do lastnih korenin vsake toliko časa vzbuhti slovenceljska napihnjenost z roko v roki z rasizmom in šovinizmom.

Zanima me, koliko slovenskih šolskih pedagogov pozna vsaj eno ljudsko balado. Vsaj eno, prosim. Vsaj Galjota. Vsaj Gospoda Barodo. Vsaj Desetnico. Vsaj Zariko in Sončico. Kataleno. Vsaj eno ljudsko pravljico, legendo, bajko. Koliko jih pozna stare ljudske običaje, plese, in navsezadnje, koliko jih ima vsaj malo pojma o slovanski in slovenski mitologiji; je kdo sploh kdaj slišal za Peruna, Vesno, Velesa, Daždboga, Morano ...?

Seveda, tista skrpucana »Knjiga vseh knjig« leži pa celo v nekaterih slovenskih hotelih v predalu nočne omarice. Svetopisemske zgodbe o klanjih, krajah tujih ozemelj, masakriranju, uničevanju tako imenovanih krivovercev in njihovih družin - tega je pa na tone. In iz grozovitosti srednjeveške inkvizicije ponekod na podeželskih karnevalskih veselicah nastajajo šaljivi prizorčki, ko pijani našemljeni slovenceljni takole »za hec« obsodijo in sežgejo čarovnico in se publika pri tem na smrt zabava in hahlja. Kajti trpljenje drugega je človekarski rod od nekdaj veselilo in zabavalo - obešanje, obglavljanje, sežiganje, posiljevanje, zaplinjevanje, to so prav tako pravi ljudski običaji; ti pa ne bodo nikoli izumrli, ti se ohranjajo iz roda v rod v narodu, ki ima kdaj drugič polna usta čvekanja o pieteti.

Ampak takoj, ko se začne na veliko pridigati o pieteti do žrtev, nedolžnih ali pa morda tudi ne, ni važno, žrtev mora veljati zmeraj za nedolžno, takoj se najprej pomisli na holokavst. Na holokavst Judov seveda. Nešteti holokavsti drugih ljudstev, drugih ras, drugih ver se omenjajo kvečjemu takole mimogrede. Holokavsti, ki jih je zakrivila katoliška cerkev, se pa itak ne omenjajo - to so bile samo zmote in stranpoti, »deviazioni e sbagli«, kot jih je bivši papež lakonično omenil v svojem, haha, »opravičilu« ...

Zrušenje newyorških dvojčkov je ves svet pospremil z minuto pietetnega molka, tudi uradna Slovenija. Minute molka za Srebrenico pa ni bilo, saj so bili pobiti »samo« muslimani. Mene sicer prav nič ne brigajo ne muslimani, ne krščanarji, ne židje; navsezadnje jih vse druži ena in ista lastnost: smrtno sovraštvo do ateistov. In še ena lastnost jih druži, vse religije namreč ponižujejo ženske, kjer le morejo.

Bo kdo leta 2020 spodbudil ljudi k razmišljanju, k dvomu? Kajti prav dvom je začetek in pogoj vsakega duhovnega razvoja. Bo kdo pomagal vsaj mladim razumeti, da je vsak izmed neštetih bogov zgolj zamisel preplašenih ljudi, ki si ne morejo predstavljati, da bodo nekoč nehali obstajati in da je čas tvojega življenja edina lastnina, ki jo v resnici imaš?

Bo kdo pojasnil mulcem, da so v sodobnem svetu razvoja znanosti biblija, koran, tora in tako naprej bolj ali manj isti »švefel«, ki spada v muzej in nikamor drugam? Da se je treba končno soočiti z dejstvom, da nobenega boga kratkomalo ni. Kaj šele neskončno pravičnega, obenem pa neskončno usmiljenega, ljubečega, pa spet grozovito maščevalnega in ljubosumnega, ki se ga je treba obenem bati in ga ljubiti. In ga kar naprej hvaliti in ga slaviti, kako velik in vsemogočen da je, da se moramo pred njim kot črvi plaziti v prahu, obenem pa njemu na čast ubijati vse tiste, ki slavijo drugega boga. In za vsakim bogom se zato vleče neskončna krvava sled. Prav religije poganjajo neskončno kolo zla na tem planetu. Bodo vsaj mladi kdaj spoznali, da je izključno njihova osebna pravica, da v kaj ali koga verujejo - ali pa tudi ne?! Bo kdo končno uvedel v srednje šole obvezno branje Dawkinsa?

Se bodo v slovenskih šolah kdaj zaslišale ljudske pesmi? Bodo mulci namesto bedasto razšlampane avstro-ogrske četvorke plesali po ulicah ljudske plese? Bo mularija kdaj izvedela, da so obstajale v svetu zdavnaj pred pokristjanjevanjem visoke kulture? In da evropska kultura še zdaleč ni zrasla iz judovsko-krščanskih korenin? Da so krščanska praznovanja kresa, velike noči, božiča in nešteta druga samo zlepa ali zgrda prevzeta od poganske kulture, ki pa bi jo v resnici morali poznati in znati ceniti: korenine naše kulture so namreč tukaj. Se v neukem in otopelem ljudstvu res ne bo niti do takrat zbudil vsaj dvom v tisto »edino in pravo resnico«, ki jim jo v razkošnih in z zlatim kičerajem ovešenih ornatih vbijajo v glave trgovci z meglo? In bo torej Slovenija v tem letu tako kot Madžarska ali vsaj s križastimi obliži polepljena sedanja Poljska spet molčala pod smrdljivim pokrovom klerofašizma? Pa vendar.

Mogoče. Mogoče se vendarle premika. Eppur si muove. Mogoče. Mogoče vendarle ni čisto nemogoče.

Mogoče bodo končno kljub vsemu velekapitalisti tako visoko obdavčeni, da bo postalo pošteno delo spet vrednota. Ne tlačansko delo. Ne sodobno suženjstvo, a tudi ne golo hlastanje po dobičku. Mogoče bo končno spet enkrat cerkveno premoženje nacionalizirano in vrnjeno slovenskemu narodu, ki mu je bilo z goljufijami, ustrahovanji, absurdnimi praznimi obljubami ukradeno. Mogoče se bo papistična RKC vsaj kdaj v zadregi ozrla na slovensko evangeličansko cerkev in se od nje naučila nekaj dostojanstva.

Mogoče bo zdrav ateistični razum končno začel prevladovati tudi v našem delu Evrope, v narodu, ki je bil skozi dolga stoletja vzrejan in dresiran za pokorno, topo delovno živino v stilu »ora et lobora«. Mogoče se bo nekaj posameznikov vprašalo, kaj je njihova prva in poglavitna dolžnost, namreč biti vreden samega sebe, spoštovati samega sebe, preverjati samega sebe. Kajti takega posameznika ne more nič in nihče ponižati, tudi z najhujšim nasiljem ne; njegove notranje svobode mu nihče ne more vzeti.

Nosilci napredka, nosilci dobrega, lepega in žlahtnega so zmeraj posamezniki. Znanstveniki. Umetniki. Mogoče bo slovenska šola tisti prostor, kjer bo inteligenten profesor zmogel mladim približati tisti del Cankarjevega opusa, ki je resnično vrhunski. Mogoče se učencem ne bo več obračal želodec ob Prešernovih verzih »da b'uka žeja me iz tvoj'ga sveta ...«. Da bi mladi zaslutili pravo umetnino v Sonetih nesreče in jo zmogli aplicirati na tukaj in zdaj, kar je značilno za vsako pravo umetnino, da namreč v resnici nikoli ne zastara in je vsakokrat znova še kako sodobna. In mogoče ...

Nič mogoče. Tole zdaj je bilo samo nekaj sanjarjenja. Najbolje bo, da si prižgem cigareto in se spopadem z današnjim dnem. Kmalu bo večer.