Druga Ljubljana Alternativni zemljevid mesta Ljubljane

Maketa Ljubljane na Prešernovem trgu
Maketa Ljubljane na Prešernovem trgu | © Goethe-Institut Ljubljana

Za oko turista nevidno: Raziskovanje, ki vodi globoko v ljubljansko podtalno kulturno sceno.

Dolgcajt, preprost naslov prve plošče prvega punk benda vzhodno od železne zavese, Pankrtov, prvenstveno ni nič drugega kot beseda, s katero so mladeniči opisali takratno zatohlost, predvsem pa enosmernost kulturnega življenja v Ljubljani. Danes, skoraj štirideset let kasneje, bi lahko zaključili povsem drugače: teritorij ljubljanske podtalne kulturne scene, ki je ni do konca izmeril in kartografil še noben obstoječ zemljevid, ni niti enoprostoren niti enoplasten. In to kljub nenehni centralizaciji, ki v središče druge in drugačne kulture bolj postavlja prostor Metelkove mesta.

Pa vendar je treba zemljevid neodvisnih in turističnemu očesu nevidnih prostorov začeti natanko na Metelkovi, tako kot se tam začne in konča tudi marsikatera noč klubske scene željne publike. Kolikor skušamo mapirati posamična mesta drugih in drugačnih, takorekoč heterotopičnih prostorov, potem moramo skozi te prostore kot prvo stopiti natanko skozi vrata severnega dela bivših vojaških prostorov na Metelkovi. Ta bolj ali manj deklarativno avtonomen prostor, ki si politiko delovanja določa sam, iz tam delujoče skupnosti, je danes nekakšen konglomerat klubskih prostorov in kulturno-umetniških dejavnosti, platforma za performativnost različnih življenjskih stilov.

Metelkova mesto je leta 1993 nastala kot produkt zasedbe nekdanje vojašnice na Metelkovi v bližini železniške postaje. Metelkovo so zasedli posamezniki in posameznice Mreže za Metelkovo, skupine umetnikov in drugih (sub)kulturnih akterjev, ki so se nadaljevali boj za prostor, ki bi omogočal nastanek različnih kultur in umetniških praks ter s tem povezanimi načini življenja.

Natanko ta boj za prostor je ključen za to, da bi lahko nevidne prostore naredili vidne in da bi lahko razumeli, kaj Ljubljana kot prostor ne nujne etablirane kulture sploh je. Boj, ki ima dolgo in še vedno nenapisano zgodovino. Ta sega vse do ene prvih bolj znanih zasedb hiše na Erjavčevi ulici v sedemdesetih. In če tu ne govorimo posebej o trgu pred Maksimarketom v neposredni bližini slovenskega parlamenta, ki ga je konec sedemdesetih apropriirala takratna punk subkultura in ga preimenovala v Johny Rotten Square. Ali pa o lokalu Šumi, ki je nastal v bivši tovarni sladkarij, ter v sedemdesetih letih predstavljal stičišče takratne umetniške, predvsem avantgardne literarne scene. Ali, dalje, o klubu B-51, ki je v zgodnjih devetdesetih predstavljal pomembno prostorsko platformo za razvoj rokerskih subkultur, pa tudi za razvoj nekaterih drugih umetniških praks, predvsem gledaliških.

Ni pa nepomembno, da je enega izmed prvih klubov na Metelkovi, Galo halo, pionirsko skvotersko leto vodila Monika Skaberne, prva sila FV založbe in da so sosednji klub Chanel Zero ustanovili člani kolektiva Stripcore, prav tako povezanimi s telesom FV. Natanko skupina FV ima pri vzpostavitvi ljubljanske kulturne in umetniške scene bistveno vlogo, dasiravno v današnjem zgodovinskem spominu, tudi tistem alternativnem, nima ustreznega mesta, še posebej v primerjavi z nekaterimi drugimi kolektivi, kot je Neue Slowenische Kunst. FV je leta 1979 nastala kot gledališka skupina FV 112/15. Odvod k drugi in drugačni kulturi, ki ne le, da je nasprotoval takratni uradni socialistični kulturi, temveč je ustvarjal nove oblike skupnosti in politike zabave, je tako nastal skozi medij gledališča. FV 112/15, ki so ga sestavljali posameznice in posamezniki hrvaške študentske diaspore v Ljubljani, pa spet ni le prekinil s prejšnjimi oblikami alternativnih kultur in umetnosti, ki so se navezovale na sočasno kulturo hipijevstva, ampak je v času, ki je sledil prvemu punkovskemu valu, ustvarjal oblike kulture, zaznamovane s tokovi novomedijske realnosti. Kar pa je pomembno, je to, da so FV 112/15 s svojim delovanjem in ustvarjanjem začeli v kleti četrtega bloka v študentskem naselju, kjer je pod vodstvom Foruma, organizacije študentov za študijske in obštudijske dejavnosti, in v sodelovanju z Radiem Študent že od zgodnjih sedemdesetih deloval Disko Študent, takorekoč epicenter takratnega subkulturnega vrenja.

Ta za razumevanje zgodovine ljubljanske kulturne scene pomemben prostor so leta 1982 preimenovali v Disko FV, kmalu zatem pa je iz gledališke skupine FV 112/15 nastal tudi bend Borghesia, eden izmed najpomembnejših postpunkovskih in elektronskih bendov na področju bivše Jugoslavije, pa tudi širše. FV je kasneje, leta 1983 svojo klubsko dejavnost razširil tudi v prostore Doma mladih v Šiški, leto zatem pa zasedel prostore na Kersnikovi ulici, kjer je nastal Klub K4. Klub, ki je vpeljal in pomembno razvijal ter angažiral kulturo elektronske glasbe, so favejevci zgubili po enem letu delovanja, ponovno pa se je aktiviral leta 1989 znotraj Študentske organizacije Univerze v Ljubljani.

Ta in takšna zgodovina boja za urbane, predvsem avtonomne prostore, seveda ni zapečatena. Ne samo, da ni napisana, temveč se nadaljuje do našega aktualnega trenutka. Novejšo zgodovino bi tako lahko začeli pisati pri zasedbi opuščene tovarne koles Rog na Trubarjevi cesti pred osmimi leti in vzpostavitvi nekakšne začasne avtonomne cone. Kljub potencialu Tovarna Rog sicer izgublja aktivno in relevantno mesto na ljubljanski kulturni krajini ter predstavlja zatočišče za javnosti ne tako vidne, lahko bi celo rekli getoizirane, umetniške, glasbene, politične in športne (skate park) dejavnosti. Tovarna Rog je danes tudi predmet gentrifikacijske politike Mestne občine Ljubljana, ki želi iz teh prostorov ustvariti napol privatizirane centre za sodobno umetnost, s čimer ni nič narobe, vendar so načrti skovani brez kakšne meritve realnih potreb ali skupaj z obstoječimi ustvarjalci.

Ni treba posebej poudarjati, da so strategije za takšne umetniške in kulturne centre strategije za vzpostavitev poligona kreativnih industrij, ki postajajo temeljna ideološka smernica evropske kulturne politike. Če smo ob tem malenkostno filozofski in če uporabimo tezo filozofa Michela Foucaulta, da tam, kjer je oblast, je tudi že upor, potem se zdi zanimivo, da so se v zadnjem obdobju na ljubljanski alternativni zemljevid vpisala predvsem mesta, ki predstavljajo nekakšne samonikle centre kreativnih industrij, pomešane z aktualnimi smermi elektronske glasbe in urbanimi stili, mnogokrat pospravljenimi pod nejasen označevalec hipsterstva. Omeniti velja predvsem privat lokal v centru mesta, Bikofe, in pa Kreativno cono Šiška. Ob tem se še bolj zanimivo zdi, da so tudi ti prostori, predvsem Bikofe, ki vsaj na videz predstavlja uspešen primer privatnega kulturno-kreativnega centra, kar sovpada s težnjami uradne kulturne politike, odvisni od nenehnega boja in energije tam delujoče skupnosti – ob pritožbah okoliških stanovalcev mu grozi krčenje programa. In če kaj, potem pregled preteklih in aktualnih mest druge Ljubljane kot s strani dominantnih mehanizmov nenadzorovanega prostora, ki šele določa urbano izkušnjo današnje Ljubljane, kaže natanko na to, da se druga Ljubljana vzpostavlja skozi nenehne boje, ki ne le, da ne še niso končani, ampak nemara tudi nikoli ne bodo.