Bienala in razvoj mest MIT ALI RESNIČNOST?

Santiago Roose, Torre, 2013. Instalacija na parkirišču v četrti La Macarena v Bogoti
Santiago Roose, Torre, 2013. Instalacija na parkirišču v četrti La Macarena v Bogoti | Fotografija (izsek): Santiago Roose

Umetniški bienali veljajo za „uspešnice“ („blockbusterje“) umetniške industrije in privabljajo tisoče obiskovalcev. Ali pospešujejo gentrifikacijo mest ali prispevajo k nenehnemu razvoju mest, prilagojenih družbi?
 

Leta 2010 so kuratorko 6. berlinskega bienala Kathrin Rhomberg zmerjali z „gentrifikatorko“. Njeno sliko so nalepili na glavni vhod bienala, v berlinskem Kreuzbergu – nekdanji trdnjavi zasedb hiš in protestnih gibanj. 5 let kasneje, leta 2015, se stavba na Oranienplatzu 17 sanira. Naključje ali logična posledica bienala?

Ne po naključju je 13. istanbulski bienale leta 2013, ki se je odvijal istočasno s protesti za ohranitev parka Gezi, sprožil razpravo o razvoju mesta. Poleg uličnih protestov je bienale odprl diskurzivni prostor za politični angažma in civilna gibanja, v katerem je beseda tekla tudi o spreminjanju javnih prostorov.

Povezanost umetnosti in razvoja mesta ni nova tema. Že nekaj let mestne uprave uporabljajo bienala za povečevanje vrednosti svojih mest, a tudi za tako imenovano „znamčenje mest“ („city branding“), torej trženje mest. Bienali poleg tega spodbujajo lokalno identiteto, opaznost in mednarodno konkurenčnost.

Predvsem v revnejših stanovanjskih četrtih pa lahko izboljšanje stanovanj s kulturnimi objekti ali večjo kulturno ponudbo povzroči izrinjanje celotnih skupin prebivalstva. Zamenjajo jih skupine ljudi z višjimi dohodki. Kar za ene predstavlja  „razvoj“ delov mest, za druge pomeni izgubo poceni stanovanj.

„ARRIBA LOS DE ABAJO“ – POVEČANJE VREDNOSTI SKUPNOSTI

La Otra Bienal v Bogoti lahko v nasprotju s tem velja kot uspel primer prilagoditve lokalnim okoliščinam. Iz alternativnega umetiškega sejma, ki je od leta 2007 dalje potekal vzporedno z ARTBO, je leta 2013 nastala samostojna prireditev.

Eden izmed njenih ciljev je krepitev odnosov med sostanovalci v skupnosti. Zato se La Otra Bienal ukvarja s krajem prireditve in njegovimi problematikami. Prva prireditev se je posvetila temi „fronteras invisibles“, nevidnih meja. Prikazala je socialne, zgodovinske in kulturne napetosti treh mestnih četrti, ki ležijo zelo tesno ena poleg druge, a se radikalno razlikujejo med seboj: bogata stanovanjska četrt Bosque Izquierdo; La Macarena, znana kot „bogotski SoHo“, ki ravnokar doživlja proces gentrifikacije; in La Perseverancia, nekdanja delavska četrt, ki danes velja za posebej nevarno.

„Nepremičninski balon je v Bogoti dejstvo, prav tako procesi gentrifikacije“, potrjuje Emilio Tarazona, eden od štirih kuratorjev. „Stik s temi urbanimi scenami ne sproža gentrifikacije, vendar pa je tudi ne preprečuje. Pomaga pa nam, da je naš pogled na ta proces bolj kritičen in pozoren“, pravi Tarazona. Primer tega je fotoroman Gentrificación no es un nombre de señora (Gentrifikacija ni žensko ime), ki je nastal med delavnicami na bienalu.
 

  • Lavanya Mani, Travellers Tales – Blueprints, 2014. Aspinwall House, Kochi-Muziris Biennale. Foto: © Katerina Valdivia Bruch
    Lavanya Mani, Travellers Tales – Blueprints, 2014. Aspinwall House, Kochi-Muziris Biennale.
  • Gigi Scaria, Chronicle of the Shores Foretold, 2014. Pepper House, Kochi-Muziris Biennale. Foto: © Katerina Valdivia Bruch
    Gigi Scaria, Chronicle of the Shores Foretold, 2014. Pepper House, Kochi-Muziris Biennale.
  • Durbar Hall. Kochi-Muziris Biennale, 2014. Foto: © Kochi Biennale Foundation
    Durbar Hall. Kochi-Muziris Biennale, 2014.
  • Student’s Biennale, KVA Brothers Gebäude in Mattancherry, Kochi-Muziris Biennale. Foto: © Katerina Valdivia Bruch
    Student’s Biennale, KVA Brothers Gebäude in Mattancherry, Kochi-Muziris Biennale.
  • Todo por la Praxis und Caldo de Cultivo, Arriba los de abajo, Intervention im öffentlichen Raum, 2013. Foto: mit freundlicher Genehmigung von La Otra Bienal
    Todo por la Praxis und Caldo de Cultivo, Arriba los de abajo, Intervention im öffentlichen Raum, 2013.
  • Nathalie Mba Bikoro, El Carrusel, Performance im Parque de la Independencia im Bosque Izquierdo Viertel, Bogotá, 2013. Foto: mit freundlicher Genehmigung von La Otra Bienal
    Nathalie Mba Bikoro, El Carrusel, Performance im Parque de la Independencia im Bosque Izquierdo Viertel, Bogotá, 2013.
  • Santiago Roose, Torre. Installation in einem Parkplatz im La Macarena Viertel, Bogotá, 2013. Foto: mit freundlicher Genehmigung von Santiago Roose
    Santiago Roose, Torre. Installation in einem Parkplatz im La Macarena Viertel, Bogotá, 2013.
  • René Francisco Rodríguez und Fidel Castro, Museo de la Perseverancia, 2013. Foto: mit freundlicher Genehmigung von La Otra Bienal
    René Francisco Rodríguez und Fidel Castro, Museo de la Perseverancia, 2013.
  • Tranvía Cero, Más allá de la esquina, Intervention im öffentlichen Raum, 2013. Foto: mit freundlicher Genehmigung von La Otra Bienal
    Tranvía Cero, Más allá de la esquina, Intervention im öffentlichen Raum, 2013.
  • Sady González, El Perseverazo, Intervention im öffentlichen Raum, 2013. Foto: mit freundlicher Genehmigung von La Otra Bienal
    Sady González, El Perseverazo, Intervention im öffentlichen Raum, 2013.
  • Setu Legi, Berhala (Idols), 2011. Photo: Arief Sukardono, Courtesy Yogyakarta Biennale Foundation
    Setu Legi, Berhala (Idols), 2011.
  • Valsan Koorma Kolleri, Coherent Earth, 2011. Foto: Dwi Oblo, mit freundlicher Genehmigung von der Yogyakarta Biennale Foundation
    Valsan Koorma Kolleri, Coherent Earth, 2011.
  • Jompet Kuswidananto, Site of Gods, 2011. Foto: Dwi Oblo, mit freundlicher Genehmigung von der Yogyakarta Biennale Foundation
    Jompet Kuswidananto, Site of Gods, 2011.
  • FX Harsono, Purification, 2013. Foto: Arief Sukardono, mit freundlicher Genehmigung von der Yogyakarta Biennale Foundation
    FX Harsono, Purification, 2013.

WELCOME TO THE BIENNALE CITY

Leta 2012 je bil prvič organiziran bienale Kochi-Muziris. Od takrat Kochi, najpomembnejše pristaniško mesto na jugu Indije, predstavlja kuliso sodobne umetnosti. Ustanovitelji bienala so razvili koncept, ki zbuja tako lokalno kot tudi mednarodno pozornost občinstva. Njegove teme obsegajo širok spekter: poleg del mednarodno priznanih umetnikov so razstavljena tudi dela mladih indijskih študentov umetnosti. Tako imenovani „Collateral Projects“ vzporedno s tem ponujajo videoprograme, literarne večere, rezidence in raznolik program za otroke in mladino, ki so razporejeni po celem mestu.

Bienale je oživil ali prenovil nove prostore za umetnost: v nekdanjih skladiščih (Godowns), na pristaniških pomolih in v tovarniških stavbah je prikazana umetnost. Obiskovalce mesta sprejme napis na transparentu „Welcome to the Biennale City“. Tudi stanovalci so z bienalom zadovoljni, kajti njim prav tako ustvarja prihodke. Tega se zaveda tudi zvezna vlada v Kerali, ki prireditev podpira že od njenega začetka.

„Bienale Kochi-Muziris slavi tako sodobno umetnost kot tudi kulturno dediščino in zgodovino mesta“, razlaga Abhayan Varghese, vodja odnosov z javnostmi bienala. Zato po njegovih besedah mesto po prireditvi ohranja svoj lastni ritem in nihče ni izrinjen.

SKRB ZA PREPOZNAVNOST IN POZORNOST

Poleg Džakarte in Bandunga je mesto Yogyakarta eden najpomembnejših krajev sodobne umetnosti v Indoneziji. Tu so leta 2011 ustanovili bienale Jogja Equator. Pobudniki so se iz političnih in kulturnih razlogov odločili za združitev ekvatorskih regij, ki za čas desetih let, torej od leta 2011 do 2021, vstopajo v dialog juga z jugom in naj bi pri tem zbudili zanimanje za nove umetniške kraje.

Za vsak bienale je po ena država ali regija povabljena k sodelanju z lokalno indonezijsko skupnostjo umetnikov. „Hacking Conflict“ je tema, ki sta se ji Indonezija in Nigerija posvečali leta 2015. Podpora bienala s strani lokalne mestne uprave je še vedno precej majhna, čeprav tudi ta vedno bolj prepoznava pomen umetnosti za razvoj mesta in turizma.

Medtem ko so nekateri bienali razumljeni kot trženje mesta „navzven“, ki ne upoštevajo potreb lokalne skupnosti, drugi predstavljajo razvojne projekte mesta, ki spodbujajo integracijo in katerih umetnost zbuja več pozornosti za lokalno umetniško sceno, ki jo uvrščajo na mednarodni trg. Očitno je tudi, da so postali gospodarski dejavnik, ki ga ne gre zanemarjati. Če za lokalne okoliščine in razvoj mesta lahko ustvarjajo kulturno in materialno dodano vrednost in tudi ostajajo trajnostni, pa se bo izkazalo v vsakem posameznem primeru.