Jazz 2015 Ustvarjalni razposajenci

Tolkalec Christian Lillinger s Frankom Möbusom v formaciji KUU!
Tolkalec Christian Lillinger s Frankom Möbusom v formaciji KUU! | © Ralf Dombrowski

Nemški jazz sta v letu 2015 zaznamovala udarni povratek big banda in eksplozivna raznolikost scene. Basklarinetist Rudi Mahall je svoj berlinski kvintet poimenoval Reich durch Jazz (Obogaten z jazzom). Gre za zavestno ironičen komentar, Mahallova sarkastična parafraza negotovega položaja jazz glasbenikov v Nemčiji.

Kako v današnjem času dejansko živi in deluje večina nemških jazz glasbenikov in glasbenic? To želi ugotoviti spletna raziskava o življenjskih in delovnih pogojih jazz glasbenikov v Nemčiji, ki jo je leta 2015 pripravila Zveza nemških jazz glasbenikov v sodelovanju z Inštitutom za jazz Darmstadt in Panožnim sindikatom Jazz Berlin. Študija je izvedena z znanstveno podporo Inštituta za kulturno politiko Univerze v Hildesheimu. Po besedah darmstatskega Inštituta za jazz je v spletni raziskavi sodelovalo okoli 2100 jazzovskih glasbenikov. Prvi izsledki raziskave naj bi bili na voljo sredi marca 2016.

Ali veljajo splošni predsodki, da večina jazz glasbenikov v Nemčiji prihaja iz družin z visoko stopnjo izobrazbe? Kakšna je pravzaprav njihova povprečna plača? To sta vprašanji, na katera želi študija prvič odgovoriti s preverjenimi empiričnimi podatki. Jasno je, da študija ne bo mogla nenadno izboljšati delovnih in življenjskih razmer glasbenikov, lahko pa morebiti nudi pomembna spoznanja tako za ključne osebe iz področja glasbene industrije in organizacije dogodkov, kakor tudi za medijske in tiskovne akterje.

Poklon izjemnemu mojstru zvoka

2015 je bilo veliko leto Eberharda Webra. Legendarni basist, ki je odraščal v Esslingu, je praznoval 75. rojstni dan. Za svoje življenjsko delo je v Stuttgartu prejel (prvič podeljeno) častno priznanje za jazz glasbo dežele Baden-Württemberg. Le nekaj mesecev kasneje je Weber prejel ponoven poklon za svoje dosežke: nagrado Echo v kategoriji jazz glasba.

Z izvedbo Webrovih kompozicij na prireditvi The Great Jubilee Concert v Stuttgartu (pri katerem je Weber sodeloval kot urednik radijskega prenosa), so se tej bas legendi poklonili SWR Big Band in priznani sodobniki, kot Jan Garbarek, Gary Burton in Paul McCandless. Pri tem je postalo jasno, kako močan pečat sta Webrov električni kontrabas in akustična estetika pustila na ameriških in evropskih jazzovskih konceptih. To se mogoče še zlasti odraža v kompozicijskem stilu in načinu igranja kitarista Pata Methenyja. Kot je navedel Metheny, je Weber nanj imel ključni vpliv, za kar se je z izvedbo 31-minutne suite svojemu idolu tudi zahvalil.

Methenyjeva prva priredba na big bandovski počastitvi je vključevala variacije Webrovih solističnih nastopov. To gradivo je Metheny uporabil kot temelj orkestralni jazz glasbi z unikatno melodično in harmonično arhitekturo. Lakonični odgovor Eberharda Webra: „Sam ne znam igrati basa, vem pa, kako to gre.“

V deželi Oo-Bla-Dee govorijo nemško

2015 pa je bilo prav tako tudi leto velikih novih, mladih talentov. Eden izmed njih je Erik Leuthäuser, ki prihaja iz sachsenškega Freitala. Nemški jezik je iz dežele Oo-Bla-Dee ponesel v svet bebopa. Rojen je bil leta 1996 in velja za mojstra vokalize – dodajanja besedil tistim glasbenim in solističnim delom, ki so bila izvirno mišljena izključno kot instrumentalna. „Privlačilo me je dejstvo, da nemški jezik ni poznal ustvarjanja besedil za instrumentalne skladbe ali improvizacije. Dotlej sta to, na primer, Eddie Jefferson ali Jon Hendricks, izvajala samo v angleščini. To je name že od nekdaj naredilo velik vtis.“

Razvoj "Third Streama"

Mladi nemški jazz se je v letu 2015 izkazal ne le kot raznovrsten, temveč tudi radikalno multistilističen žanr; pri tem izstopajo predvsem tendence k preseganju medžanrskih razlik preko kreativne transcendence. Čutno dojemljivo je to predvsem v projektih, kot na primer Symphonic Society Sebastiana Sterna ali sodelovanje Rogera Hanschelsa s kvartetom Auryn, kjer se srečujejo izhodišča sveta jazza in klasične komorne glasbe. Jazz in godalni kvartet kot posrečeno združevanje, polno vzajemnih izzivov. Nastaja neke vrste novi Third Stream – tretja struja, ki se napaja iz dotokov jazza in klasične glasbe.

Če že govorimo o slednjih dveh: zmagovalni pohod Michaela Wolnnyja po koncertnih dvoranah se nadaljuje tudi v letu 2015. S svojim uspešnim albumom Nachtfahrten (založba ACT) – romantičnemu popotovanju v temačen svet sanj – se v Leipzigu živeč pianist zapoveduje glasbi tišine in zavestne zvokovne redukcije.

Spodbujati, zahtevati, raziskovati

Vse to pa le stežka preglasi dejstvo, da se morajo jazz glasbeniki in glasbenice v Nemčiji še naprej spopadati s težkimi pogoji. Vedno več mladih improvizatorjev, študentov na nemških akademijah za jazz med seboj tekmuje za nastope v klubih, katerih število pa stagnira oziroma ne narašča sorazmerno s številom absolventov.

V letu 2015 pa je v velikokrat neugodne razmere v nemškem jazzu vdrlo presenečenje: program podpore jazz glasbi dežele Baden Württemberg je leta 2015 prejel 120 [sic] odstotkov več sredstev kot v letu poprej. Tako je bilo v primerjavi z letom 2014 na razpolago 338.000 evrov več. Dodatna sredstva naj bi podpirala doseganje novih ciljev spodbujanja mladih ter profesionalnih jazz glasbenikov in glasbenic, kakor tudi festivalov in sponzorskih organizacij.

Pristop k podpori, o kateri glasbeniki in glasbenice ostalih zveznih dežel le sanjajo, bi sicer lahko postal tudi zgled drugim. Omenjen pristop ne podpira le koncertne nastope izven meja Baden-Württemberga, temveč tudi medkulturne projekte, med katere spada v Ulmu zasnovana iniciativa Junge Jazz-Musik aus dem Donauraum (Mlada jazz glasba iz donavskega prostora). Gre za nov festival jazz in improvizirane glasbe, na katerem se srečujejo mladi jazz glasbeniki in glasbenice iz dežel porečja Donave. Enainpetdeseti JazzFest Berlin se je predstavil z novim umetniškim vodjo: britanski novinar Richard Williams je stavil na poudarjeno kozmopolitski program, pri katerem med drugim sodelujeta tudi Cecile McLorin Salvant in orkester Diwan der Kontinente, dvaindvajset v Berlinu delujočih glasbenikov različnih narodnosti in kultur. Preurejen program je občinstvo dobro sprejelo.

Ustvarjalni razposajenci

Način izvajanja, ki spominja na padajoč slap. Njegova ritmika skriva v sebi nekaj drhtečega in vznemirljivo zgoščenega. Christian Lillinger spada med zanimive in izvirne tolkalce eksperimentalne improvizirane glasbe. Leta 2015 je presenetil z dvema projektoma. Njegov sekstet Grund združuje stile igranja t.i. nove glasbe (Neue Musik) in proste improvizacije v zvoke, ki so na površju sicer divji in kaotični, v resnici pa so kompozicijsko in spontano strukturirani. Naproti temu deluje njegova zasedba Amok Amor (z basistom Pettrom Eldhom in saksofonistom Wanjo Slavinom) kot čisti impro-projekt z veličastnim ekstremnim učinkom: skupina, ki sredi vročekrvnega dialoga med konfliktom in zedinjenjem ustvarja čisto energijo.

Projekti Christiana Lillingerja, Julia Hülsmann, Kalle Kalima in mnogi drugi predstavljajo neustavljivo privlačnost jazzovskega magneta Berlina, katerega gravitacijska sila sega daleč preko narodnih meja. Nič manj močni niso tudi impulzi, ki so leta 2015 izhajali iz kölnske scene. Kolektiv Klaeng s festivalom Klaeng, klub Subway, zimski jazzovski festival in posamezni umetniki kot Jonas Burgwinkel, Angelika Niescier in Christian Lorenzen pričajo o visoki stopnji samoorganizacije in kreativnosti glasbenikov Severnega Porenja-Vestfalije.

Fosilov vrelec mladosti

V nemški jazz sceni leta 2015 pa je zapaziti še en trend: vzpenjati se je začelo opazno veliko mladih jazz orkestrov. Prebudil se je fosil – big band, ki je bil zaradi oteženega financiranja dolgo časa pomilovan kot model v zatonu, se zdaj udarno vrača nazaj. To renesanso povečini podžigajo mladi navdušenci, ambiciozni študentje jazz glasbe in poklicni glasbeniki. V Hannovru je to orkester Fette Hupe z Jörnom Marcussen-Wulffom, v Hamburgu/Lepzigu Lars Seniuk in New German Art Orchestra, v Kölnu Subway Jazz Orchestra s Tobiasom Wemberjem, v Berlinu pa Malte Schiller z zasedbo Red Balloon. Z drugimi večjimi zasedbami simbolizirajo potrebo glasbenikov po izražanju različnih življenjskih izkušenj skozi raznoliko barvno paleto jazzovskega orkestra in njihovo strukturiranje v nov evropski big bandovski jezik.

Neodvisno od tega razvoja pa je ob koncu leta prišla še vest o tem, da je priznan WDR Big Band prejel kar dve nominaciji za nagrado Grammy za njihov projekt Köln z ameriškim aranžerjem in pozavnistom Marshallom Gilkesem. Nominacijo za najbolj vročo nagrado iz sveta glasbe so Kölnčani prejeli v kategorijah najboljši album velikega jazza ansambla in najboljše inštrumentalne kompozicije (za delo Vesper).

Kljub vsem težavam, s katerimi se še vedno spopada nemški jazz, pa je trenutno stanje spodbudno: nemški jazz je čislan tudi v domovini te zvrsti.