BRUTALISTIČNA ARHITEKTURA NAZAJ K BETONU!

Don Bosco v Augsburgu | Thomas Wechs
Don Bosco v Augsburgu | Thomas Wechs | Foto: Alexander Wohlrab

Sivo, surovo in človeku neprijazno: o brutalni arhitekturi se je širil slab glas. Vendar se zdi, da se to spreminja. Kajti betonske pošasti iz petdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja je mogoče videti in opisati tudi drugače: kot monumentalne skulpture, ki jih ni moč zgrešiti – privlačne, neposredne in drzne.

»Na teh stavbah ni ničesar umetnega. Razgaljajo svoj material, pa naj bo to beton, opeka ali jeklo, golo in odkrito. Ni votlega zvoka, kot ga poznamo danes na vseh teh toplotno izoliranih fasadah. Nič ni oblečeno, izboljšano ali pobrušeno. Ta arhitektura je sredi življenja,« pravi Oliver Elser, oboževalec brutalizma in kurator nemškega arhitekturnega muzeja v Frankfurtu ob Majni.

Sv. Trinitatis v Leipzigu | Bauakademie Sv. Trinitatis v Leipzigu | Bauakademie | Foto: Uwe Pilz Izhajajoč iz Velike Britanije so od petdesetih let prejšnjega stoletja naprej nastajale brutalistične stavbe kot odziv na zmeraj enaka steklena pročelja z mrežastimi fasadami, ki so bila značilna za povojno arhitekturo. Brutalizem je bolj načelo kot stil, pravi Oliver Elser. Načelo, ki surov gradbeni material (béton brut) spremeni v kompozicijski element. Stični robovi, vzorci lesa in grče v lesenih opažih, kamor je bil vlit beton, ostanejo neometani in vidni.

SPEKTAKULARNI BOŽJI HRAMI

Pozornost vzbuja tudi to, kako veliko cerkvenih poslopij je brutalističnih. Marijina stolnica arhitekta Gottfrieda Böhmsa v severno porenskem-vestfalskem Nevigesu na primer, spektakularna harmonikasta betonska konstrukcija, ki spominja na skupek šotorov in nudi prostor 6.000 obiskovalcem. Ali z betonskimi bloki obdana cerkev Sv. Agnes v Berlinu, delo Wernerja Düttmanna, ki sedaj služi kot galerija. Betonska kupola cerkve Don Bosco arhitekta Thomasa Wechsa v Augsburgu prav tako sodi zraven kot nekdanja cerkev Sv. Trinitatis v Leipzigu, ki jo je zasnovala Akademija za arhitekturo NDR.

Marijina stolnica v Nevigesu | Gottfried Böhm Marijina stolnica v Nevigesu | Gottfried Böhm | Foto: Seier+Seier Poleg cerkev so v velikem formatu in z drzno brutalistično gesto grajene predvsem še javne stavbe, kot so mestne hiše, kulturni centri ali šole. Za tem je stala politična estetika: stavbe, namenjene navadnim meščanom in meščankam, naj bi bile vsaj tako monumentalne kot nekdaj gradovi vladarjev.

MONUMENTALNA TOVARNA UČENOSTI

Tako je med leti 1963 in 1970 nastala porurska Univerza v Bochumu kot svetilnik demokratične intelektualne ofenzive. Arhitekt Helmut Hentrich je univerzo zasnoval kot »zaliv v morju znanja«: trinajst stolpnic iz železobetona, visokih devet nadstropij in dolgih približno sto metrov, predstavlja čezoceanske ladje, ki so zasidrane v tem pristanišču. Pod njimi se razteza kilometer dolg sistem podzemnih garaž. Stopnišča in nadkriti prehodi povezujejo razvejane vmesne ravni. Vendar se na univerzi z 41.000 študenti ne počutijo vsi prijetno, častnik Die Welt pa je kompleks celo označil kot »ostudno tovarno učenosti«.

Porurska Univerza v Bochumu | Helmut Hentrich Porurska Univerza v Bochumu | Helmut Hentrich | Foto: © RUB, Marquard Tudi najemniki brutalističnih stanovanjskih kompleksov niso povsem navdušeni nad betonsko arhitekturo, kot jo je na primer med leti 1969 in 1974 zasnoval arhitekt Gottfried Böhm v kölnski mestni četrti Chorweiler. Ni prilagodljiva in ne upošteva želj prebivalcev, se glasi kritika.

VAL PONOVNEGA ODKRITJA

Nedvomno pa so sivi kolosi impozanten motiv za fotografe. Vendar kako dobro se da v brutalističnih zgradbah resnično živeti, delati in se učiti? »Zelo dobro,« odgovarja poznavalec brutalizma Oliver Elser in navaja primer londonskega Barbican Centre ter olimpijske vasi v Münchnu. »Kakovost brutalistične arhitekture, drastičnost in neposrednost, prav zdaj odkrivamo na novo.« In sicer ne zgolj v socialnih medijih, fotoknjigah ali na arhitekturnih kongresih – tudi čedalje več lastnikov in uporabnikov brutalističnih stavb zna ceniti njihovo trdnost in odpornost. Ta nova določitev vrednosti se kaže kot »val ponovnega odkritja«, ki je tipičen za zgodovino gradbeništva in arhitekture. Oliver Elser: »Na primer hiše, ki so bile zgrajene ob koncu devetnajstega stoletja in so jih med leti 1920 in 1970 precej zaničevali, so zdaj zelo iskane.«

Stanovanjski kompleks v kölnski mestni četrti Chorweiler | Gottfried Böhm Stanovanjski kompleks v kölnski mestni četrti Chorweiler | Gottfried Böhm | Foto: Elke Wetzig Tesno povezan z vrnitvijo brutalizma je nov pogled na njegov pomemben gradbeni material. Kajti medtem ko je bil beton v šestdesetih letih prejšnjega stoletja simbol utopije in preloma, so ga pozneje bolj ali manj enačili s socialnimi problemi in mesti, kjer so vozili trabanti. »Toda ta pogled na beton se spreminja,« je prepričan Oliver Elser. Nenazadnje beton ni kriv za urbanistične in politične napake. Za številne brutalistične stavbe pa to spoznanje prihaja prepozno, saj so jih že porušili.

Olimpijska vas v Münchnu | Heinle Wischer und Partner Olimpijska vas v Münchnu | Heinle Wischer und Partner | Foto: Bernhard Betancourt Da bi rešili ogrožene stavbe in ohranili robustno samovoljnost te arhitekture, so Nemški arhitekturni muzej, fundacija Wüstenrot in Uncube-Magazin ustanovili iniciativo #SOSBrutalism. Njeno osrčje je čedalje obsežnejši spletni arhiv. Ta trenutno zajema okoli tisoč stavb po vsem svetu, ki so med drugim razvrščene po stopnji ogroženosti.

Sv. Agnes v Berlinu | Werner Düttmann | Foto: KÖNIG GALERIE Berlin Sv. Agnes v Berlinu | Werner Düttmann | Foto: KÖNIG GALERIE Berlin | Foto: KÖNIG GALERIE Berlin | Roman März Tudi na brutalističnih zgradbah desetletja ne minevajo brez sledi. Treba jih je strokovno popravljati in sanirati. Na Marijini stolnici v Nevigesu na primer testirajo premaze, ki jih uporabljajo za mostove in pri vodogradnji. Postopna sanacija porurske Univerze v Bochumu pa je povezana s funkcionalnimi izboljšavami. Vendar kurator Oliver Elser ni zmeraj z vsem zadovoljen. Vsekakor pa je prepričan: »Brutalistična arhitektura ne sodi pod stekleni zvon. Treba jo je graditi naprej.«