BLOGERJI Z BERLINALA 2017 KAJ NAM POVEDO SLIKE?

 „Casting JonBenet“
© Netflix/Michael Latham | „Casting JonBenet“

Vedno so obstajali »hibridni« dokumentarni filmi, vendar so bili na letošnjem Berlinalu še posebno opazni. Seveda je težko opredeliti koncept: filmi v večini ne govorijo le o raznolikosti, temveč so si tudi med seboj zelo različni.

Začnimo z In the Intense Now v režiji Joãona Moreira Sallesa. Brazilec je v filmu združil arhivske posnetke iz revolucionarnega maja 1968 s počitniškimi filmi, ki jih je leta 1966 med kulturno revolucijo na Kitajskem posnela njegova mama. Ta zelo oseben pristop je obogaten s čudovitimi komentarji v stilu velikega esejističnega filmskega ustvarjalca Chrisa Markerja (Sans Soleil, 1983). Salles ne obravnava slik kot dokumentov, temveč jih postavi v poseben spominski kontekst: zakaj so bile posnete? Kaj nam danes povedo o Parizu, Pragi in Braziliji leta 1986?

Med velike esejiste sodi tudi ameriški pisatelj James Baldwin. V filmu I'm Not Your Negro je Raul Peck fragmente besedil leta 1987 preminulega intelektualca združil s subjektivnim kolažem ameriške Black Culture iz šestdesetih let preteklega stoletja. Humanist brez dlake na jeziku postane glasnik zatiranega glasu temnopoltih tistega časa. Film ne prikazuje zgolj televizijskih pogovorov z borcema za pravice temnopoltih Malcolmom X in Martinom Luthrom Kingom, temveč tudi primere hollywoodske ignorance življenja Afroameričanov (Nobody looked like my father). To je zgodba o travmi, ki je bila prisotna tudi še pri izgredih v Fergusonu leta 2016.

Kako je mogoče, da takšen film opogumlja, medtem ko je zgodba o domnevnem junaku tako zelo deprimirajoča? V filmu Erase and Forget Londončanka Andrea Luka Zimmerman portretira odlikovanega ameriškega veterana Jamesa »Bo« Gritza. Danes oseminsedemdesetletni Gritz je bil med drugim tudi zgled za Ramba. Kot vzornik patriotskih pravic je oboževalec orožja že zdavnaj odslužil, vendar je film kot psihogram včerajšnje bele ameriške družbe še zmeraj presenetljivo aktualen. Pri tem pomaga le beg v absurd: Kitty Green inscenira v Casting JonBenet lažno avdicijo za film, ki naj bi ga posneli po resničnem umoru iz leta 1996. Kaj se je v resnici zgodilo s šestletno lepotno kraljico JonBenet Ramsey? Številne kandidatke in kandidati povedo svojo verzijo zgodbe. Impresivna mešanica dokumentarnih in igranih scen ustvari pravi filmski hibrid.