Pop pihalna godba Navdušenja nad zvoki trobil

LaBrassBanda, pionirji pop glasbe na pihala
LaBrassBanda, pionirji pop glasbe na pihala | Foto © Stefan Bausewein

Godba na pihala je stvar okusa. Vsekakor pa velja: godba na pihala je narodnozabavna glasba. Statistika pravi, da je le 18 odstotkov poslušalcev glasbe v Nemčiji navdušenih nad zvoki pihal, dvakrat toliko pa pihal sploh ne mara. Pa vendar brass bendi polnijo velike koncertne dvorane – kliše o narodnih nošah in tradiciji je že zdavnaj izginil.

Zgodovinarji radi navajajo janičarje. Nenazadnje elitne čete Osmanskega kraljestva, ki so v Novem veku prodrle vse do Dunaja, niso obvladale zgolj vojaških strategij. V navezavi na svoje predhodnike iz križarskih vojn naj bi imeli med prtljago poleg bobnov s seboj tudi rogove, s katerimi naj bi presunljivo spodbujali svoje vojščake. Tudi Mozarta je to navdihnilo, toda ko so v 19. stoletju preko potujočih igralcev v javnost prišle godbe na pihala, je ta zastrašujoči element že prešel v harmoničnega.

Še več: vse več tovarniško izdelanih in poceni trobent, rogov in pozavn se je bliskovito pojavilo ne samo na paradah in koncertih na prostem, temveč tudi v kmečkih izbah in plesiščih. Posamezne dežele so razvile svoje tradicije, od pruskih vojaških orkestrov in balkanskih fanfar do italijanskih band, ki so kot popularni glasbeni orkestri imeli na programu tako rekoč vse, kar je zabavalo občinstvo.

GODBA NA PIHALA KOT ZAČETNA TOČKA

V Nemčiji je v 20. stoletju nastala enačba »godba na pihala = narodnozabavna glasba«, še zlasti po drugi svetovni vojni, ko je vse povezano z vojsko postalo vprašljivo. Dobra stara kmečka izba in društvo sta postala zatočišče amaterskih trobentarjev in oboževalcev rogov. Še posebno v južni Nemčiji ter v alpskem prostoru so godbe na pihala še danes nepogrešljiv del kulturnega življenja. Občine nudijo podporo društvom in marsikateri izkušeni trobenta, kot na primer Matthias Schriefl, Thomas Gansch ali Stefan Dettl, je prve izkušnje ter motivacijo dobil prav v lokalnem pihalnem orkestru. In pozneje pristal na glasbeno drugačnem področju.

Dettl na primer, je že deset let pevec in tretja trobenta pri LaBrassBanda, hibridu godbe na pihala, ki za razliko od ljudskih veselic s popevkami polni velike dvorane, pa vendar ne pozablja na svoje korenine. »Scena pihalne glasbe je zelo povezana z druženjem,« komentira Dettl lastno kulturno socializacijo. »Zelo pomembno je, da se srečaš enkrat na teden, da imaš prijatelje. Eden ima službo, drugi počne nekaj povsem drugega, vsi se lahko učimo od vseh. To je pri pihalni glasbi bistvenega pomena in še vedno predstavlja našo povezanost s tradicijo. Glasba je kraj srečevanj in nekaj, kar ti pomaga napredovati. To je glavna točka.«

OD SKA DO TEHNA

Poleg tega kliče širni svet. Glasba danes predstavlja mednarodni in več stilni impulz, meje so padle. Komur je všeč jazz, lahko posluša tudi grunge, kdor odobrava Bacha, lahko divja tudi ob elektronski glasbi. Vse je mogoče in tudi pop glasba na pihala se poslužuje mednarodnih trendov. LaBrassBanda iz Chiemgaua združuje ska, reggae, cumbio in Afriko s polko. Münchenski Moop Mama se navezuje na Marching Bands iz Louisiane ter kombinira funk, pop in hip hop. Express Brass Band, prav tako iz Münchna, se po eni strani navezuje na kozmični jazz od Suna Raja, po drugi strani pa vsebuje stilistične elemente soula, afrobeata in orientalskih predlog.

Pri trenutno ne več aktivnem Schäl Sick Brass Band iz Kölna smo lahko že zaznali severnoafriške Ritme, Combo Meute iz Hamburga se kljub akustičnim instrumentom izrecno navezuje na tehno, romunski Fanfare Ciocarlia, ki je zaslovel preko berlinskega Label Piranha, pa ima poleg Gypsy Sound na programu tudi Screamin’ Jay Hawkins. Sogenannte Linksradikale Blasorchester, ki sega vse nazaj do frankfurtske politične spontane scene v sedemdesetih z avantgardističnimi stranskimi linijami, je z Bolschewistische Kurkapelle Schwarz-Rot iz Berlina vse od osemdesetih let do leta 2010 v programu združeval delavske pesmi in politični pop. Novo nastale skupine kot Sogenannte Anarchistische Musikwirtschaft so leta 2012 nasledili pionirje progresivnega brassa.

Navdušenje nad zvoki trobil pa ni zgolj nemški ali evropski fenomen. Že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so godbe v gibanju kot Dirty Dozen Brass Band ali Rebirth Brass Band iz New Orleansa opozorile nase, kar so glasbeniki, kot je bil nekdanji basist pri Krautrock-Band Guru Guru, Uli Krug, z navdušenjem sprejeli in je leta 1992 privedlo tudi do ustanovitve Mardi Gras.bb. Priljubljenost filmov Emirja Kusturice je bila spodbuda za ansambla Gorana Bregovića in Bobana Markovića, ki sta zopet z drugačnimi ljudskimi orkestri pokazala, s kakšno samoumevnostjo lahko imanentni zvok prenesemo v sedanjost. V New Yorku, Londonu in Jamajki so sledila ponovna odkritja ska pihal, mehiški zvoki iz Tijuane so pristali v miksih DJ-jev, soul si je po vseh teh sintetičnih letih spet privoščil prava pihala.

KRITIČNE TRAVNE KORENINE

»Brass is beautiful,« vendar se vsi ustvarjalci narodno zabavne glasbe, ki so odprti za vse novo, na zabavah ne počutijo dobro. Na primer Kofelgschroa iz Oberammergaua: kvartet, ki se je poimenoval po »kriku« bližnje gore Kofel – besedna igra, ki se lahko nanaša tako na petje kot na govorice – je sprva igral tradicionalno ljudsko glasbo, nato pa se je s pomočjo Notwist-Trompeters Miche Acherja posvetil včasih kritičnim, včasih zabavnim besedilom ter tone razširil z improvizacijo, ne da bi se ločil od regionalne zakoreninjenosti. S tem predstavlja naslednike politično-kritičnih narodnozabavnih glasbenikov, kot so bili tudi leta 2012 razpuščeni Biermösl Blosn, ali samooklicanega kumaričnega kralja Georga Ringsgwandla, ki v bendu sicer nima pleha, ima pa pikra besedila. Unterbiberger Hofmusik se ima za glasbeni vezni člen med Bavarsko in Turčijo. Pionir tega trenda je poleg tega tudi multiinstrumentalist Hans-Jürgen Buchner, ki je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pri Combo Haindling tipične bavarske zvoke kombiniral s provokativnimi besedili, zvoki popa in elementi svetovne glasbe. Zdaj sicer že sodi med staroste te scene in je zvezda na festivalih, kot so Brass Wiesn v Echingu pri Münchnu, ki združujejo umetnike in publiko različnih stilističnih porekel.

Glasba na pihala torej ni nikoli povsem izginila, v nekaterih nišah je ostala produktivna in obdržala tradicionalni kontekst. Novo pa je drugačno tolmačenje poteka od lokalnega, z identiteto povezanega kiča, do zabave, ki je nadregionalna in jo je mogoče konzumirati kjer koli. Da je lahko prišlo do tega, je povezano z globalnimi trendi ponovnega ozaveščanja o avtentičnih stilih in instrumentih ter s spremenjeno socializacijo mladih glasbenikov, ki so bolj odprti pri menjavi domačih navad in svetovnih vtisov.

Poleg tega znajo glasbeniki v povprečju bolj virtuozno igrati kot še pred desetletji, ker so deležni boljše izobrazbe. V primerjavi z regionalno sceno imajo večjo nacionalno ali celo mednarodno konkurenco ter potrebujejo edinstvene prodajne strategije, da pridobijo trajno naklonjenost hitro klikajoče publike. Trženje koncertov, ki cveti ter številnim umetnikom predstavlja nepogrešljiv vir dohodkov, po padcu trgovine z nosilci zvoka daje prednost temu, da so umetniki prisotni; vse to so dejavniki, ki bodo pop glasbi na pihala, kot globalno-lokalnemu fenomenu, še dolgo v pomoč – vse dokler bo sama sebe pojmovala zabavno resno in se zavedala svoje identitete.