BENEŠKI BIENALE RADIKALNO IN BRUTALNO

Za nemški paviljon na beneškem bienalu 2017 je umetnica Anne Imhof prejela zlatega leva.
Za nemški paviljon na beneškem bienalu 2017 je umetnica Anne Imhof prejela zlatega leva. | Photo: © dpa; picture alliance / Felix Hörhager/dpa

Nemčija je na umetniškem bienalu v Benetkah prejela kar dve nagradi. Mnenja glede zasnove nemšega paviljona so deljena. Kakor koli pa je umetnica Anne Imhof s temačnim delom doživela mednarodni preboj.

Nemška nagrajenca letošnjega umetniškega bienala v Benetkah si med seboj ne bi mogla biti bolj različna. Na eni strani sedeminsedemdesetletni konceptualni umetnik Franz Erhard Walther, ki je s svojimi pisanimi deli s tekstilno tematiko že desetletja pomembno ime sodobne umetnosti. In na drugi strani devetintridesetletna Anne Imhof, ki je nekoč delala kot vratarka, zdaj pa je v črnih oblačilih in z brutalno performativno umetnostjo postala pravi magnet za fotografe.

Njuna skupna točka: oba prihajata iz Hessna, celo iz istega mesta, Fulde, in sta na umetniškem bienalu žirijo prepričala s prispevki pod motom Viva Arte Viva. Walther kot najboljši umetnik, Imhof pa z zasnovo nemškega paviljona, s katerim je nase preusmerila vso pozornost mednarodne umetniške scene. Torej: »Viva Anne Viva«?

ŽIRIJA O ANNE IMHOF: »MOČNO IN BEGAJOČE«

Nemški paviljon, ki je bil leta 2017 pod kuratorstvom Susanne Pfeffer iz Fridericianuma v Kasslu, ni bil preprost prostor. Obremenjeni z nacionalsocialistično preteklostjo, se umetniki že leta ubadajo z inscenacijo bombastičnega prostora. Christoph Schlingensief je v paviljonu, ki so ga nacionalsocialisti nekoč uporabljali za svojo propagando, zgradil Cerkev strahu. Leta 2011 je zanjo posthumno prejel zlatega leva. Zdaj mu sledi Imhof.

Brutalen ambient stavbe, ki nas spominja na fašizem, je Imhof brez milosti uporabila za svoje delo Faust. V zahvalnem govoru je poudarila, da je s svojim delom hotela nastopiti tudi proti temu, kar »povezujemo s to preteklostjo«. Pred vhod je postavila dva dobermana v pesjaku. Po tleh stavbe se razprostirajo steklena tla. Igralci se ob grozeči glasbi kot zombiji premikajo v prostoru, med obiskovalci. Plazijo se po tleh in na vrveh visijo s sten. Masturbacija, seks, nasilje, moč, agresija: vsi elementi so prisotni.

Žirija zasnovo Faust opisuje kot »močno in begajoče« delo. Nemški zunanji minister Sigmar Gabriel pravi, da to delo pomaga »osvetljevati družbene prostore ter njihove centre sil in moči«. Pri sami Imhof pa je mogoče opaziti napore preteklih mesecev. Ves čas se je zahvaljevala hčerki (»brez nje me ne bi bilo danes tukaj«), ki je morala v preteklih mesecih velikokrat shajati brez mame. Zahvala pa gre tudi njeni življenjski sopotnici Eliza Douglas, ki prav tako nastopa v peturnem performansu.

NA BIENALU NI BILO PREVEČ ZANIMANJA ZA POLITIČNE AKCIJE

Mnenja obiskovalcev so deljena. Nekateri nemški paviljon vidijo kot privlačno delo, ki se ukvarja z izključenostjo, krivico in nasiljem, ki vladajo svetu. Drugim se zdi, da gre za plehko igro z nemško preteklostjo.

Glede na to, kakšna je bila odločitev, je jasno: Faust med ostalimi paviljoni in osrednjo razstavo odločno izstopa. Pod motom Viva Arte Viva je kuratorka Christine Macel iz pariškega Centre Pompidou pod okrilje vzela pretežno optimistično razstavo, ki slavi umetnost kot takšno. Zanimanja za politične akcije večinoma ni bilo. Namesto tega je bilo preveč delavnic, kjer so obiskovalci lahko sami ustvarjali s tekstilom in lesom, pravijo kritiki.

ŽIRIJA O FRANZU ERHARDU WALTHERJU: »RADIKALNO IN KOMPLEKSNO«

Franz Erhard Walther bolj ustreza konceptu, predvsem zato ker že od šestdesetih let preteklega stoletja obiskovalce vabi v svoja dela, da sami postanejo umetnost. Obiskovalec v središču umetniškega dela – vidik, ki ima tudi pri Imhof osrednji pomen.
 
Franz Erhard Walther je na bienalu v Benetkah leta 2017 prejel zlatega leva za najboljšega umetnika Franz Erhard Walther je na bienalu v Benetkah leta 2017 prejel zlatega leva za najboljšega umetnika | © dpa; picture alliance / Felix Hörhager/dpa »Priznanja sem zelo vesel,« je za nemško tiskovno agencijo povedal Walther. »Tukaj me obkrožajo večinoma mlajši umetniki, lepo je, da so me v svoje kroge sprejeli s toliko simpatije.« Kot »oldi« je ponovno zaslovel.

Žirija opozarja na »radikalno in kompleksno naravo« njegovih del. Zanimiv stranski vidik: Walther je imel pred tem samostojno razstavo v Museo Reina Sofía v Madridu – in vodja muzeja, Manuel Borja-Villel, je bil leta 2017 predsednik žirije na bienalu.

Torej, dva zlata leva za Nemčijo. »To je perfektno naključje, srečno naključje,« je za nemško tiskovno agencijo povedal predsednik bienala Paolo Baratta. In četudi vedno znova poudarjamo, da umetnost nikoli ne more biti nacionalna in je vselej v nekem globalnem kontekstu – je to za nemško umetniško sceno pomemben dan.
 
Bienale v Benetkah, Giardini in Arsenale, 13. maj – 26. november 2017