GLEDALIŠČE IN IMERZIJA »KO SAM VSTOPIŠ V PROSTOR«

»Hausbesuch Europa« od Rimini Protokoll
»Hausbesuch Europa« od Rimini Protokoll | © Pigi Psimenou

Imerzija pomeni potopitev in doživetje. Vendar kaj to pomeni za gledališče? Thomas Oberender, direktor ustanove Berliner Festspiele, je spregovoril o svojem programu s poudarkom na »imerziji«.

Gospod Oberender, Berliner Festspiele ima nov, večletni programski fokus: »imerzija«. Kaj se skriva za tem?

Pred tremi leti sem na neki delavnici Mednarodnega literarnega festivala slučajno naletel na idejo o prenosu romaneskne snovi v računalniške igre. Imerzija se nanaša na estetski princip, ki ozavešča produkcijo posebne oblike neposrednosti, recimo potopitev v predmet namesto zunanjega opazovanja.

Preizkušena umetniška strategija, kajne?

Ja in ne. Gledališče obstaja že od nekdaj, vendar je danes seveda popolnoma drugačno kot pred petdesetimi leti. In potopitveni učinek se ima zahvaliti danes precej osrednji, novi digitalni tehnologiji, ki se ji kot takšni sploh ni treba pojaviti, ker je doslej že dodobra spremenila naše zaznavanje in željo po doživljajih. Panoramske slike 19. stoletja so analogna predhodnica tega. Toda kar se trenutno spreminja z novim tehnološkim razvojem, je to, da pri tem imerzivnem elementu nismo več opazovalec situacije, temveč nekdo, ki je vržen, ali nekdo, ki je sam vrgel noter nekoga drugega, smo torej v centru in prav tako storilec kot žrtev. V nasprotju s škatlastim odrom v virtualnem prostoru stvari ne gledate, temveč sami vstopite v ta prostor.

Mona el Gammals »Rhizomat« Mona el Gammals »Rhizomat« | Foto: Torben Otten To pa seveda ne pomeni, da so pri »imerziji« obvezna virtualna očala?

Ne, z digitalno revolucijo so tudi na analognem področju nastale oblike dela, ki so primerne za takšno potopitev. Rhizomat Mone Gammal na primer je pripovedni prostor: predstava, v kateri se igralci ne pojavijo, temveč gledalci sami tavajo – to malce spominja na inšpektorja iz Kraja zločina (Tatort) – po kozmosu, ki si ga morajo na podlagi indicev sestaviti sami. Globlje kot vstopajo v zgodbo, jasneje postaja, da so pristali v prihodnosti, v letu 2060, ko svetu vlada totalitarni institut za mnenje, ki nadzoruje tudi njih kot obiskovalce te instalacije, pri čemer jih delo prav o tem ozavešča. Drugi primer – zunaj našega programa – je Hausbesuch Europa (Evropski obisk) od Rimini Protokoll …

… večer, ko se »gledalci« srečajo v zasebnem stanovanju, da bi diskutirali o vprašanjih Evrope, ki prihajajo iz majhne naprave.

Rekvizite predstave je mogoče pospraviti v Hoferjevo vrečko – nekaj pekačev, barvice in generator naključij. Samo predstavo pa naredi socialna situacija, ki nastane ob nekaj pravilih igre in omenjenih rekvizitih v gostiteljevem stanovanju: tu se potopimo v svet nekoga drugega in vedenja neke skupine, ki predstave ne gleda ali konzumira, temveč s svojimi odgovori in dejanji sploh šele kreira. Predstava smo pravzaprav mi sami; zabava nas zgolj to, kar ustvarimo sami. To je podobno kot pri Ikei.

»Hausbesuch Europa« od Rimini Protokoll »Hausbesuch Europa« od Rimini Protokoll | © Pigi Psimenou Kako si razlagate prodor imerzije?

Verjamem, da živimo v času preloma. Imerzija ni zgolj estetski fenomen. To je vodilna ideja obdobja, ki prinaša nove oblike ekonomskih in političnih modelov in postavlja naše institucije pred nove izzive. To zadeva tako šole kot tudi muzeje in gledališča. Afekt, povratno delovanje, oblaki – to so novi načini delovanja mišljenja in moči, za katerih kontinuiteto in premislek skrbimo v umetnosti. Vzporedno s tem Uber, Airbnb in Facebook spreminjajo svet. Ta razvoj ni nekaj, čemur bi lahko stali poznavalsko nasproti z Brechtovsko cigaro med ustnicami.

Torej vaš programski fokus odseva spremembe celotne družbene percepcije?

V vsakem primeru nas to zanima. Konkretno gledano pomeni program predvsem odločitev za določene umetnike, ki jim lahko tako za njihovo produkcijo nudimo več sredstev, kot če bi bili del repertoarja ali festivala. Tako nastanejo imerzivni svetovi, in vsak od njih je po svoje pravilen. Vse več gledalcem se zdi neprijetno, če jih nekdo nagovarja od zgoraj in nedostopno kot »odsotne« poslušalce. Ali pa to zanje ni več dovolj. Z ozirom na to me seveda zelo zanima, kako umetniki po eni strani institucijo pripeljejo do njenih meja in po drugi strani za občinstvo ustvarjajo povsem drugačne izkušnje.

Situacije, v katerih gledalci sami postanejo akterji?

Imerzija ni klasična oblika sodelovanja pri predstavi, kjer bi morali igrati, temveč najprej podre mejo med »njimi« in »nami«. Ne prenese nasprotij – to lahko deluje omamno, vendar ima tudi druge plati, o katerih je treba razmisliti.

Ker se moraš nujno odpovedati kritični distanci, če želiš biti del dogajanja?

Umetnost vselej želi obvladati. Vendar nas dobra dela ne spravijo zgolj v določeno stanje – to počneta oglaševanje in zabavna industrija – temveč ozaveščajo tudi sredstva. Vmes poseže kritični refleks. Imerzija naj bi bila konzervativna, ker uničuje distanco malce preveč na kratko.

Kako bi se vi odzvali na takšno kritiko imerzije?

Berite več Kafke, več Kena Liuja. Oglejte si več filmov Christopherja Nolana in razstav Philipa Parrena, ali filmov Eda Atkinsa. Tam ni več central. Tudi razsvetljenja ne. Prej so se režiserji, bogovi v črnem sodobnega gledališča, po premieri pojavili pred zaveso in nato odšli domov. Dandanes sedijo za skritimi zasloni, v skritih kontrolnih sobah. V vsakem mestnem gledališču s škatlastim odrom sem bolj »svoboden« kot v imerzivnem gledališču, ki je izrazito nadzorovano področje. To seveda ne pomeni, da je slabo, temveč zgolj to, da je tu obstoj sveta upodobljen in reflektiran na drugačen način.

Številni umetniki povezujejo imerzivno z izražanjem političnih teženj.

Tako je. Feministična novinarka Nonny de la Pena, na primer, ustvarja virtualno resnično okolje, kjer nisi več priča, temveč gost neke družbene situacije, ki je zaznamovana z nasiljem in krivico. To so avtentični primeri in de la Pena je trdno prepričana, da do določenih spoznanj pridemo lahko le tako, da jih občutimo. Sredstva in oblike, ki vodijo do teh spoznanj, zmeraj zasnuje zelo »epsko«: pri tem ne pozabiš, da je vse zgolj »narejeno«, pa vendar se te dotakne.