POEZIJA JANA WAGNERJA MAGIJA DRUGE VRSTE

Jan Wagner
Jan Wagner | Foto: © Lesekreis CC0 1.0

Pesnika in Büchnerjevega nagrajenca Jana Wagnerja puristi pogosto zasmehujejo ter ga kritizirajo kot nekoga, ki gleda nazaj. Neupravičeno, se zdi poznavalcu lirike Michaelu Braunu.

Ljubljencem bogov na sodobni literarni sceni ni lahko. Podobno bolečo izkušnjo je leta 1995 že doživel pesnik Durs Grünbein, ko je pri triintridesetih letih prejel najvišje nemško literarno odlikovanje, nagrado Georga Büchnerja. Veliko ljudi ga je hotelo popljuvati ter ga diskvalificirati kot književnega lahkokategornika.

Poleti 2017 se je ta ritual ponovil. Ko je nagrado Georga Büchnerja dobil leta 1971 rojeni berlinski pesnik in prevajalec Jan Wagner, je bilo med njegovimi kolegi občutiti vsesplošno zadrego. Nihče se ni pridružil spontanemu navdušenju, namesto tega se je med pesniki razleglo glasno godrnjanje – primer vztrajnega motenja pozornosti. Medtem ko so literarni kritiki hvalili nagrajenčevo upoštevanje tradicije in oblike, je bilo na družabnih omrežjih slišati veliko glasov, ki so Wagnerjevo poezijo ožigosali za inkarnacijo reakcionarnega pojmovanja poezije ter domnevno obujanje bidermajerja.

NAPAČNO RAZUMLJEN KOT PESNIK idilične narave

Pesnika, ki formo ozavešča s »popolnimi oblikami« (literarni kritik Denis Scheck) in ki je poleg tega tudi izvrsten prevajalec britanske in škotske poezije, lastni ceh sumi, da je skrben retro pesnik, saj rad uporablja zgodovinske rekvizite. Poleg tega je pogosto napačno razumljen kot pesnik idilične narave, ki črkuje celotno floro in favno, od vrbovih mačic do fige, od človeške ribice do vidre.

V zvezi s pesmijo das weidenkätzchen (mačica) ga je pred časom napadel že Spieglov kolumnist Georg Diez. Kritika je bila uperjena proti »veselju do podeželskega«, »kičastemu opisovanju narave« in vseprisotnim ljubkostim. Toda pesem ni nič drugega kot zgodba o grozljivi smrti z zadušitvijo. Nežni naravni pojavi pri Janu Wagnerju nikoli niso sami sebi namen, temveč trčijo z brutalno stvarnostjo strašne življenjske resničnosti.

SKRIVNOSTNA PESEM V ODGOVOR

Jan Wagner ni niti v enem samem verzu poslušni tradicionalist, kot ga občasno zasmehujejo. Prav nasprotno, njegove pesmi so umetniški prikaz zavedanja oblik, ki zelo natančno ozavešča tako bogastvo tradicije kakor tudi dražljaje zavednega. »Napredek je to, kar narediš, medtem ko posežeš nazaj,« je nekoč dejal Wagner – in to izjavo preskusil na vseh zgodovinskih pesniških oblikah.

To lahko vidimo tudi v pesmi iz zbirke Australien (Avstralija, 2010), ki citira pisca cerkvenih pesmi Paula Gerhardta, ga poziva k »pesmi za tolažbo«, in ki hoče obupanima zakoncema prihiteti na pomoč s pozivom h globoki ponižnosti. Wagner je Gerhardtovo cerkveno pesem prevedel v skrivnostno pesem z odgovorom, v zgodbo o preobrazbi nekega lirskega subjekta, ki – tako kot nekdaj v Ovidovih Metamorfozah – prevzame obliko drevesa.
 
paul gerhardt:
„der mann wird einem baume gleich“

 
bevor er ausschlägt, hat er schon das rauschen
von laub im ohr. das überraschen-
de knarren, wenn er redet; wenn er schreit-
et dieses knacken der gelenke: jeder schritt
sehnt sich nach erde. nachts unter laternen
ertappt er sich dabei, wie seine hände
aus schatten lettern formen und die wände
der schlafenden beschreiben. krähenschwärme,
ihr dunkler kreisel über ihm, die kinder,
die ungefragt auf seine schultern klettern
und äpfel klauen. im jackett aus rinde
steht er auf freiem feld, wenn ihm ein regen
im herbst die letzten grünen blätter
poliert. so wächst er seinem sturm entgegen.
 
Človek, ki postane podoben drevesu, izgubi svojo avtonomijo. Pesem nam pokaže lep paradoks: biološka zakoreninjenost liričnega jaza je enaka njegovi izkoreninjenosti subjekta. Gre za izjemno podobo metamorfoze, ki nekemu človeku posreduje novo kakovost, bolj ko ta izgublja samovoljo. Hkrati pa gre tudi za podobo izkoreninjenja neke oblike.

V štirinajst vrstic citirane pesmi je Jan Wagner skril tudi sonet: dve kvartini in dve tercini, ki so ušle iz ritma in zgolj na enem mestu – pri parni rimi »hände – wände« – izdajajo svojo izvorno obliko soneta. Pisanje poezije, to je Jan Wagner mimogrede zapisal v svoji najnovejši zbirki esejev Der verschlossene Raum (Zaprt prostor, 2017), je »magija druge vrste«. Jan Wagner ima kot le malokateri sodobni pesnik ta presenetljivi dar, da mu magija druge vrste vselej uspe.
 

JAN wAGNER

se je rodil leta 1971 v Hamburgu in živi v Berlinu. Njegova prva pesniška zbirka »Probebohrung im Himmel« je izšla leta 2001. Za svoje delo je prejel številna priznanja. Leta 2005 je dobil nagrado Anne Seghers, leta 2015 pa nagrado Leipziškega knjižnega sejma za zbirko poezije »Regentonnenvariationen«. Leta 2017 je sledila nagrada Georga Büchnerja. Wagner dela tudi kot literarni kritik in prevajalec iz angleščine ter je član PEN centra v Darmstadtu.

Video wird geladen
Jan Wagner