TITANIC IN CHARLIE HEBDO ULTIMATIVNI MEDNARODNI MASAKER SATIRE

»Titanic« in »Charlie Hebdo«
»Titanic« in »Charlie Hebdo« | © TITANIC/Hintner/Riegel

Nemški in francoski sodelavci satiričnega časopisa »Titanic« in »Charlie Hebdo« so se sestali zaradi »ultimativnega mednarodnega masakerja satire«: za vse, ki vas je že kdaj koli zanimalo, kako varno živijo satiriki danes, in kaj je za Francoze pravzaprav smešno – tukaj so odgovori nemških in francoskih ostrih peres.

Januarja 2015 je zahodni svet zadržal dih, ko so oboroženi islamisti vdrli v redakcijo revije Charlie Hebdo in naredili pokol. Nenadoma so imeli vsi na jeziku dotlej zgolj regionalno znano francosko satirično revijo in stavek »Je suis Charlie«, ki je postal slogan svetovnega vala solidarnosti.

Medtem je revija dobila tudi nemško različico. V okviru Frankfurtskega knjižnega sejma 2017 je nemški satirični časopis Titanic svoje urednike in karikaturistko časopisa Charlie Hebdo povabil na javni pogovor. Seveda je bil atentat še zmeraj glavna tema, vendar so se satiriki dotaknili tudi drugih vsebin:
 
»Le mrtev satirik je dober satirik,« ali: zakaj v Nemčiji pravzaprav poznamo »Charlie Hebdo«?
»V Nemčiji je revija postala priljubljena predvsem zato, ker so islamisti zaradi karikatur, ki so žalile Mohameda, ubili enajst sodelavcev,« zbadljivo pove Tim Wolff, glavni in odgovorni urednik Titanica. »Nekaj, kar pri nas velja kot odlikovanje satirika, se je uresničilo kot narobe razumljena izjava Tucholskega ›le mrtev satirik je dober satirik‹.«

Od decembra 2016 izhaja tudi nemška izdaja revije Charlie Hebdo, za katero pripravlja karikature nemško govoreči tim grafikov. Vendar nočejo biti preveč nemški: vsa nemška besedila so prevodi iz francoske izdaje, in tudi nemška redakcija sedi pri velikem bratu v Parizu.
 
Kaj ima nemška izdaja opraviti z atentatom v Parizu?
Velika solidarnost Nemcev je bila povod, da je prišlo tudi do nemške izdaje: ker je bilo gibanje »Je suis Charlie« v Nemčiji tako močno, se je redakcija odločila, da bo revija izhajala tudi v nemščini, pojasnjuje Teresa Habild, ilustratorka pri nemški izdaji Charlie Hebdo. Solidarnost se je takrat pokazala tudi v številu prodanih izvodov: če je bilo pred napadom na teden prodanih le okoli 1.000 izvodov, je po atentatu »izvod preživelih« kupilo 70.000 bralcev.

Prireditev je razprodana, ali smo danes tukaj sploh na varnem?
Popolnoma, reči hočem: na ulici, kjer je kraj prireditve, je množica policistov, vsak gledalec mora skozi osebno kontrolo. »Ko je informacija o dogodku prišla na frankfurtsko policijo, je bila prireditev v dveh urah razprodana,« pove Oliver Maria Schmitt, moderator in nekdanji glavni in odgovorni urednik Titanica. »Zato sumimo, da bodo tukaj sedeli izključno sodelavci in uradniki frankfurtske policije. Berite: frankfurtski policisti imajo smisel za humor.«

Kako se je uredništvo »Titanica« odzvalo na napad na njihove francoske kolege?
Od atentana na Charlie Hebdo se tudi ekipa Titanica zaveda, kaj pomeni biti pod policijskim varovanjem: eno leto je uredništvo nadzorovalo stotero policistov, dva sta oborožena z brzostrelkami sprva stala neposredno pred vhodom. »V isti stavbi pa je tudi zobozdravnik. Ta je nato menil, da bi se lahko odpovedali vsaj tema policistoma z brzostrelkami, ljudje so že tako ali tako dovolj prestrašeni, ko pridejo k zobozdravniku,« se spominja Oliver Maria Schmitt.

Je s tem tudi delo »Titanica« postalo bolj znano?
Vsaj na začetku je bila pozornost enormna in ob tem se je Tim Wolff tudi precej naučil: »Nisem imel izkušenj, kako ravnati v takšni situaciji. Imel sem na stotine intervjujev, v katerih sem skladno s staro interno strahopetno ureditvijo v javnost skušal subtilno posredovati predvsem dve sporočili. Kot prvo: policija niti ni tako slaba družba (prosim, varujte nas). Kot drugo: muslimani imajo dober smisel za humor, prav res (prosim, ne ubijte nas).« Z izjavo »If you shoot at a satirist, you only make our work more relevant« (Če ubijete satirika, bo njegovo delo samo še pridobilo na pomenu) je za nekaj časa pristal na drugem mestu svetovne lestvice na Twitterju.

In kaj vam je prinesla ta velika pozornost?
»Diskusija je vzpostavila vsaj malce bolj reflektiran odnos do satire,« meni Tim Wolff. Glavni problem naj bi bil, da v globalizirani družbi trčijo druga ob drugo različne kulture. »Vse to razburjenje okoli karikatur Mohameda temelji na komunikacijskem nesporazumu. Danski ali francoski karikaturisti rišejo Mohameda prav tako kot katerega koli predsednika države ali ministra: figuro obravnavajo tako, kot so se naučili pri svoji karikaturistični obrti. Na drugi strani pa stoji muslimanska družba, ki se je naučila, da je profet nedotakljiv in da je njegovo upodabljanje – neodvisno od konteksta – nedopustno. To je trk dveh svetov, ki je obsojen na propad.« To ne pomeni, da muslimanske družbe ne razumejo satire. »To je problem globalnega: gre za trk različnih javnosti.«
 
Ali zdaj nemški in francoski satiriki delajo skupaj?
»Več stoletij smo delali na sovražnem odnosu,« se na dolgo, delno težko zgodovino obeh dežel naveže Oliver Maria Schmitt. Pa vendar, ali je kooperacija med dvema satiričnima revijama mogoča? »Zaradi napadov je seveda prišlo do sočustvovanja, sicer pa skorajda nimamo stikov,« pove. »Tržno področje satire je, to je njena posebnost, matična država. Za nas kot nemške satirike je s Charlie Hebdo na že tako zelo konkurenčen trg satire prišla samo še ena nova konkurenca – ki pa je seveda tudi dober partner za trening.«
 
Kaj je pravzaprav tipično za francoski humor?
Oliver Maria Schmitt in Teresa Habild analizirata naslovnico Charlie Hebdo: »Nekaj spolovil sparjenih s kritiko religije, to zmeraj vžge.« Ali kot se je izrazil nekdanji glavni in odgovorni urednik revije Titanic: »Francozi lahko tudi najbolj komplicirane politične fenomene prikažejo s sliko, na kateri imata dve osebi analni spolni odnos, medtem ko si Nemci zmeraj pomagajo s kravo, na kateri je napis ›Evropa‹.«

Charlie Hebdo pa ima tudi za Francijo precej specifičen humor, ki je zelo grob in drastičen, razloži Teresa Habild. »Tudi samo smo to v eni od številk vzeli pod drobnogled: na eni strani so bile same odrezane glave. To je posebnost redakcije in s tem se radi poigravajo.« Tako uredništvo sledi stari tradiciji francoske revolucije, Ludvik XVI in Marie Antoinette bi imela o tem zagotovo kaj (brezglavega) povedati …
 

Frankfurtski knjižni sejem, ki je vsako leto oktobra v Frankfurtu ob Majni, je največji sejem na svetu, posvečen knjigam, literaturi in založništvu. Vsako leto ena izbrana dežela predstavlja svojo literaturo in kulturo v posebnem paviljonu. Častna gostja leta 2017 je bila Francija. Spremljevalni program sejma predstavljajo branja in dogodki, ki se odvijajo po vsem mestu, med katere je sodil tudi omenjeni dogodek uredništva revije Titanic.