Hitri vstop:
Pojdi neposredno na sekundarno navigacijo (Alt 3)Pojdi neposredno na sekundarno navigacijo (Alt 3)Pojdi neposredno na glavno navigacijo (Alt 2)

Intervju z Gerdom Koenenom
Bledenje neke politične barve

Portret komunistov (od leve proti desni) Karl Marx, Friedrich Engels, Vladimir Iljíč Lenin, Josip Stalin in Mao Cetung.
Portret komunistov (od leve proti desni) Karl Marx, Friedrich Engels, Vladimir Iljíč Lenin, Josip Stalin in Mao Cetung. | Foto (izrez): © picture alliance/CPA Media

Rdeča barva se je tekom časa spremenila iz barve moči v barvo revolucionarjev. Intervju s publicistom Gerdom Koenenom o simbolni barvi komunistov in socialistov.

Sarah Klein

Rdeča barva je bila v antiki in srednjem veku barva oblasti in moči, nosili so jo rimski cesarji, evropski vladarji in papeži. V toku stoletij pa se je spremenila v barvo revolucionarjev. Med francosko revolucijo so republikanci, jakobinci in sanskiloti kot prepoznavni znak nosili rdečo čepico. »Bonnet rouge« je tako po eni strani postala emancipacijski simbol svobode, po drugi strani pa je neločljivo povezana z diktaturo jakobincev, ki so med francosko revolucijo zatirali in pobijali vse domnevne nasprotnike revolucije.

Ta ambivalenca spremlja barvo še danes. V 20. stoletju je postala barva delavskega gibanja, komunizma in socialističnih struj. Tudi tukaj so s to simbolično barvo povezovali asociacije, kot je upanje na boljše življenje kakor tudi trpljenje in kri (»heute rot, morgen tot«; danes rdeč – jutri mrtev).

Publicist in zgodovinar Gerd Koenen se v svoji knjigi Die Farbe Rot. Ursprünge und Geschichte des Kommunismus (Rdeča barva. Izvor in zgodovina komunizma) ukvarja z razvojem komunizma. Z njim smo se pogovarjali o simboliki barve rdečega stoletja.

Gospod Koenen, zakaj je prav rdeča postala simbolna barva delavskega gibanja?

Rdeča je, takoj za črno in belo, nekaj takšnega kot prabarva. Kot barva krvi je sinonim za najtesnejše medčloveške vezi in najostrejše ločitve hkrati, za nasprotni čustvi ljubezni in sovraštva. Barva delavskega gibanja je postala, odkar so v 30. letih 19. stoletja prvič začeli govoriti o »socialni revoluciji«, ki naj bi sledila politični revoluciji. To neposredno sovpada z uveljavitvijo modernih izrazov »socializem« in »komunizem«. Politična rdeča barva – najbolj vidna kot rdeča zastava – je pri tem konkurirala pisani množici fevdalnih emblemov, vse bolj pa tudi novim tribarvnim nacionalnim zastavam. V primerjavi s to ločujočo raznolikostjo je rdeča simbolizirala sanje o univerzalni povezanosti »proletarcev vseh dežel« in preseganju sovraštva med njihovimi deželami in narodnostmi. Tudi socialistična internacionala iz leta 1889 je rdečo zastavo povzdignila v svoj osrednji simbol.

To, da je rdeča postala barva komunistov in socialistov po vsem svetu, je bila torej naravna posledica tega razvoja?

Med velikimi socialnimi boji pred prelomom stoletja in po njem, v katerih so industrijski delavci prvič stopili v ospredje vseh demokratičnih in drugih emancipacijskih gibanj, se je povečal tudi simbolni prostor, ki je bil povezan s politično rdečo barvo. Ob velikem ruskem revolucionarnem izbruhu leta 1905 se je celotno, široko ljudsko gibanje prvič potopilo v na pol upanja polno, svetlečo rdečo in na pol apokaliptično, plapolajočo rdečo. K tej posebno močni afektivni konotaciji je pripomogla tudi jezikovna bližina besed »rdeč« in »lep« v ruščini, ki se na primer odraža v poimenovanju »Rdečega trga« pred Kremljem, ki se prav tako imenuje »Lepi trg«. Nič čudnega, da je Lenin, potem ko so leta 1918 na oblast prišli boljševiki in je za svojo stranko in svoj režim izbral že davno zgodovinski programski pojem »komunizem«, za novo državno zastavo izbral rdečo zastavo (s kladivom in srpom). Ne smemo pa pozabiti, da je bil že padec carskega režima februarja/marca 1917, pri katerem boljševiki tako rekoč niso sodelovali, povsem rdeč. Tako imenovana »oktobrska revolucija« boljševikov je bila v bistvu zmaga rdeče nad rdečo, torej: zmaga boljševikov nad drugimi socialističnimi strankami Rusije, ki so jih zrinili v vlogo »belih« protirevolucionarjev in jih zatrli s terorističnimi sredstvi.

Naslovnica avstrijske Majske revije ob prazniku dela 1898. Na naslovnici je Marianne, prispodoba Francoske republike. Nosi frigijsko čepico, ki so jo nosili tudi jakobinci med francosko revolucijo. Naslovnica avstrijske Majske revije ob prazniku dela 1898. Na naslovnici je Marianne, prispodoba Francoske republike. Nosi frigijsko čepico, ki so jo nosili tudi jakobinci med francosko revolucijo. | Foto (izrez): © picture alliance (84019274) Rdeča barva pa ni postala simbol političnih režimov samo v Rusiji, ampak na primer tudi na Kitajskem. Ali so obstajale razlike v tolmačenju posamezne rabe?

Na Kitajskem je rdeča barva komunistične partije slavila zmago nad emblemi povsem mladih narodnih gibanj in po vzponu na oblast zapolnila celotni politični in svetovnonazorski prostor – spet s popolnoma lastnim kulturnim in mitološkim pridihom, ki nikakor ni izviral samo iz uvoženega marksizma in leninizma. Že leta pred prevzemom oblasti, še na »področju rdečega oporišča« v Junanu, si je dal Mao prikrojiti strankarsko himno, ki izvira iz ljudske kozmologije: »Zahod je rdeč, sonce vzhaja / Kitajska ima Mao Cetunga. / Ustvaril bo srečo in blagoslov za ljudi / hura! On je največja zvezda odrešenja ljudi!«


Vrhunec komunizma je minil. Je s tem oslabela tudi jeklena moč simbolne barve?

Na Zahodu je po letu 1945 poudarjen pomen politične rdeče barve vse bolj bledel – če odmislimo hektično oživitev v okviru radikalnih mladinskih gibanj okoli leta 1968, ki so v stari Zvezni republiki vendarle prerasla v »rdeče desetletje« z nekaj deset tisoči politično hiperaktivnih, ki so nekaj časa prevladovali v univerzitetnih kampusih in delu intelektualne debate. Socialna demokracija je ob sočasni opustitvi marksistične dediščine iz stare, strastne temno rdeče, ki je bila prisotna na emblemih, naredila svetlo, vsiljivo rdečo, ki komaj še posreduje poseben, sistemsko kritični pomen. Svoje je prispeval tudi razpad sovjetskega tabora po letu 1989. Danes je Ljudska republika Kitajska tista, kjer se ekskluzivna sfera moči komunistične partije z absolutno oblastjo oblači v intenzivno »rdečo v rdeči« – kot v železno srajco tradicije, kjer se pravica stranke kot rešiteljice Kitajske neposredno staplja s staro cesarsko mitologijo in modernim obujenim suprematizmom mednarodne sfere. Medtem pa se je rdeča barva skoraj povsem oddaljila od vseh demokratičnih in socialnih emancipacijskih obljub in delavskih gibanj 19. in 20. stoletja.