Hitri vstop:
Pojdi neposredno na sekundarno navigacijo (Alt 3)Pojdi neposredno na sekundarno navigacijo (Alt 3)Pojdi neposredno na glavno navigacijo (Alt 2)

100 let Bauhausa
Osem reči, ki jih morate vedeti o Bauhausu

Skupinska fotografija mojstrov šole Bauhaus v Dessauu (1926): od leve proti desni: Josef Albers, Hinnerk Scheper, Georg Muche, László Moholy-Nagy, Herbert Bayer, Joost Schmidt, Walter Gropius, Marcel Breuer, Wassily Kandinsky, Paul Klee, Lyonel Feininger, Gunta Stölzl in Oskar Schlemmer.
Skupinska fotografija mojstrov šole Bauhaus v Dessauu (1926): od leve proti desni: Josef Albers, Hinnerk Scheper, Georg Muche, László Moholy-Nagy, Herbert Bayer, Joost Schmidt, Walter Gropius, Marcel Breuer, Wassily Kandinsky, Paul Klee, Lyonel Feininger, Gunta Stölzl in Oskar Schlemmer. | Foto (izrez): © picture alliance akg images

Skop dizajn, preprostost in učinkovitost – kako je Bauhaus želel spremeniti življenje.

Nadine Berghausen

UTOPIJA O NOVEM ČLOVEKU

Krepitev skupnosti s pomočjo umetnosti – to si je za cilj zadala šola Bauhaus. Pri tem pa niso bili prav nič skromni: Bauhaus je sanjal o tem, da bo s svojo uporabno umetnostjo lahko služil »novemu človeku«. Za prvega direktorja in ustanovitelja Bauhausa, Walterja Gropiusa, je to med drugim pomenilo tesno povezovanje različnih umetniških in obrtniških disciplin. Zasnovani objekti so morali biti prilagojeni proizvodnim procesom, tako da je bila njihova izdelava poceni in hitra. V Nemčiji, ki je bila po prvi svetovni vojni gospodarsko na dnu, naj bi dober dizajn spet postal dostopen.

DUH BAUHAUSA

Morda zveni kot miroljubna umetniška skupnost: predstavljajmo si, da bi se danes srečali ugledni grafični oblikovalec, arhitekt, modni oblikovalec, DJ, instalacijski umetnik in fotograf na neki odročni umetniški šoli, kjer bi z omejenimi finančnimi sredstvi živeli, poučevali in razvijali nove ideje za boljšo družbo. Vendar je bila weimarska realnost daleč proč od harmonične komune ustvarjalcev. Nikoli se nismo strinjali glede ničesar, poroča slikar Josef Albers. »Če je Wassily Kandinsky rekel ja, sem jaz rekel ne, in ko je on rekel ne, sem jaz rekel ja.« Prav ta umetniški nered pa je bil tisto, kar si je Gropius v svoji šoli želel: »cilj bauhausa ni ne stil ne sistem, dogma ali kanon, ne recept ne moda! živel bo, dokler ne bo odvisen od oblike, temveč bo kot življenjski fluid v spremenljivi obliki iskal samega sebe!«

OD DIZAJNERSKE REVOLUCIJE DO ARHITEKTURNE ŠOLE

Prvo postajo Bauhausa v Weimarju (1919–1925) sta zaznamovala prelomno obdobje in želja po udejstvovanju. Gropius je skušal povezati ideje in vzpostaviti delavnice. Vse, pri čemer so v Weimarju še eksperimentirali s teorijami, je v Dessauu (1925–1932) drugi direktor, Hannes Meyer, črtal. Za razmislek o osnovnih barvah in oblikah je primanjkovalo denarja, zdaj so se morali posvetiti dodelavi socialnih gradenj. Meyer je govoril o »proletarizaciji« Bauhausa. Naposled so v Berlinu (1932–1933) pod vodstvom Ludwiga Miesa van der Roheja prvotno idejo o sinergiji učinkov med umetniškimi disciplinami povsem opustili. Bauhaus je postala arhitekturna šola.


Skupinska fotografija mojstrov šole Bauhaus v Dessauu (1926): od leve proti desni: Josef Albers, Hinnerk Scheper, Georg Muche, László Moholy-Nagy, Herbert Bayer, Joost Schmidt, Walter Gropius, Marcel Breuer, Wassily Kandinsky, Paul Klee, Lyonel Feininger, Gunta Stölzl in Oskar Schlemmer. Skupinska fotografija mojstrov šole Bauhaus v Dessauu (1926): od leve proti desni: Josef Albers, Hinnerk Scheper, Georg Muche, László Moholy-Nagy, Herbert Bayer, Joost Schmidt, Walter Gropius, Marcel Breuer, Wassily Kandinsky, Paul Klee, Lyonel Feininger, Gunta Stölzl in Oskar Schlemmer. | Foto (izrez): © picture alliance akg images

PISAVA Z MALIMI ZAČETNICAMI

Bauhausov plakat iz leta 1929 Bauhausov plakat iz leta 1929 | Foto: © picture alliance/Heritage images Corporate Identity je obstajala že v času Bauhausa. Preprost in praktičen ni bil samo dizajn stanovanj in predmetov za vsakdanjo rabo, temveč tudi dizajn tipografije. Leta 1925 je Herbert Bayer, mladi mojster delavnice za tisk in oglaševanje v Dessauu, uvedel pisavo z izključno malimi začetnicami. Zakaj? Časovni management. V vse pisemske glave so natisnili: »vse pišemo z malimi črkami, ker s tem prihranimo čas. poleg tega, zakaj bi imeli 2 abecedi, če z eno dosežemo enak učinek? zakaj bi pisali z velikimi začetnicami, če jih ne moremo izgovoriti?« Namerno kršenje veljavnih pravopisnih pravil je veljalo za znak modernosti. Vendar je imel ta korak tudi politične posledice: pisma, naslovljena na »Bauhaus, Dessau« in napisana z malo začetnico, je državna uprava preprosto uničila. Bali so se komunističnega potenciala domnevno političnih pripadnikov Bauhausa.

ŽENSKE PRI BAUHAUSU

Skupinska fotografija tkalske delavnice Gunte Stölzl (s kravato) okoli leta 1927 Skupinska fotografija tkalske delavnice Gunte Stölzl (s kravato) okoli leta 1927 | Foto: © picture alliance/akg-images Gropiusa je presenetilo, da se je za novo umetniško šolo zanimalo prav toliko žensk kot moških. Na podlagi nove ustave Weimarske republike, ki je ženskam zagotavljala neomejeno svobodo izobraževanja, so študijska mesta na umetniški šoli dobile tudi ženske. Vendar so jim tam vseeno grenili življenje. Če je bilo le mogoče, so študentke stlačili v tekstilno delavnico. Bauhausov mojster za stensko slikarstvo, Oskar Schlemmer, pa se je takole norčeval: »Kjer je volna, je tudi ženska, ki jo tke, pa četudi le iz kratkočasja.«

DIVJE ZABAVE V KOSTUMIH

Kdor misli, da je bil Bauhaus pribežališče resnih avantgardistov, ki so jim šle po glavi le geometrične oblike in abstraktne formule, se moti. Bauhaus ni dvigoval prahu le s svojim preprostim in revolucionarnim dizajnom, temveč tudi z legendarnimi zabavami z motom in kostumi, pa tudi s plesnimi in gledališkimi večeri. Po več tednov so izdelovali ekstravagantne kostume in lasulje ter se učili plesnih koreografij. Na oder so prišle predstave, kot sta Figurale Kabinett (Figuralni kabinet), parodija o napredku in tehniki, in Triadische Ballett (Triadni balet), groteskna mešanica plesa, igre in pantomime. Strogost Bauhausovega stila je predstavljala le en vidik življenja v Weimarju, Dessauu in Berlinu.

Bauhausova godba, 1930 Bauhausova godba, 1930 | Foto: © Bauhaus Archiv Berlin

POSMEH

Pripadnikom Bauhausa ni bilo treba dolgo čakati na zasmehovanje njihovih nenavadnih idej in odmika od tradicije. Filozof Theodor W. Adorno je stavbe z ravno streho poimenoval »konzerve«, nizozemski slikar Theo van Doesburg je izjavil, da je Bauhaus naredil »ekspresionistično marmelado«, filozofu Ernstu Blochu pa se je njihova umetnost zdela preprosto »nezgodovinska«. Na to zlobo moramo najverjetneje gledati kot na delček uspeha.


Hiša z ravno streho, zgrajena leta 1926/27, v Bauhausovem naselju Dessau-Törten Hiša z ravno streho, zgrajena leta 1926/27, v Bauhausovem naselju Dessau-Törten | Foto: © picture-alliance/akg

KULT SEKT PRI BAUHAUSU

Vlogo zenovskega mojstra s pridihom ezoterike je prevzel slikar in pedagog reforme Johannes Itten, ki je leta 1919 prišel na Bauhaus kot učitelj. Mojster, ki so ga učenci globoko spoštovali, nasprotniki pa nadvse sovražili, je na in v Bauhaus prinesel mazdaistično sekto. Sekta je zapovedovala vegetarijanstvo, post in posebno dihalno in spolno vzgojo. Tudi njegove metode poučevanja so dvignile veliko prahu: telovadba in dihalne vaje so spadale zraven, kakor tudi mojstrovi temperamentni izbruhi jeze, kadar učenci niso storili tistega, kar je želel. Itten je Bauhaus zapustil leta 1923, potem ko se je sprl z Gropiusom. Mojster Schlemmer je spet lahko prispeval ostro opazko: »Za Ittena in njegov krog so bili meditacija in rituali pomembnejši kot delo.«