Kristina Sprindžiūnaitė priporoča
Kein Sturm, nur Wetter (Ne vihar ne Sturm, le vreme)

© S. FISCHER V tej knjigi, katere naslov bo za prevajalce pravi izziv, spremljamo doktorico nevrobiologije na obiskih krajev njenih prejšnjih življenj. Domišljijsko potovanje spodbudi naključno poznanstvo, traja pa točno šest dni, da novi znanec po imenu Robert Sturm z letalom iz Sibirije spet pristane na letališču Tegel v Berlinu, se vozi od Viktorja k Johannu in nazaj, iz vzhodnega Berlina na nemško podeželje in nazaj, in nudi dovolj časa za priklic vsega, kar je literarna junakinja pozabila, ob vsem skupaj pa je še dovolj priložnosti za uprizarjanja ljubezni pred notranjim očesom. Vse te stvari dobimo ponujene v krepkih kratkih prizorih.
 
Judith Kuckart (letnik 1959) na literarnem prizorišču ni novinka, četudi prihaja s področja plesnega teatra. To nehote pomislimo ob njenih plastičnih likih in prefinjenem ritmu. Da, pa tudi ob čustveni intenzivnosti, ki bralca posrka. Spomini so prepredeni z vizijami, preverjeno sredstvo, kako pokazati, kaj v življenju je bolj ali manj spodletelo, in kako se pripovedno približati človeškim možganom. Kajti nevrobiologinja raziskuje vse, zaradi česar so naši možgani dokazano organ medčloveških odnosov. In ti možgani mimogrede lahko zelo dobro vzpostavljajo in legitimirajo magičnost števil: število 18 v odnosu do starosti se pojavi v več konstelacijah.

Prizori se premikajo naprej in nazaj v času, vendar pa to v nas ne vzbuja zmedenosti, temveč občutek organske skladnosti, saj vendar tudi sami nikakor ne pripovedujemo kronološko urejeno. Vmesni prostor zapolnjujejo zapiski dnevniške ravni, ki prehajajo od subjektivnih opazovanj k opazovanju zunanje osebe ter od dogajalne k delovni svetlobi. Tudi te menjave v glavi gotovo spodbujajo misli ne glede na to, ali smo tisto, kar smo pozabili, ali pa še kaj več. Kajti: zgodbe se ne končajo, ko se končajo knjige.

DuMont