Prošnja Navajanje znanja nemščine v življenjepisu

Delodajalci pogosto zahtevajo znanje tujih jezikov.
Delodajalci pogosto zahtevajo znanje tujih jezikov. | Fotografija (izsek): © Photographee.eu – Fotolia.com

Nekateri pišejo o »tekočem znanju tujega jezika«, takoj ko znajo naročiti kavo. Drugi napišejo »Nemščina: C2« brez dodatnih pojasnil. eveda k vsaki prošnji sodi tudi podatek o znanju tujih jezikov. Toda kako jih pravilno opišemo?

Kandidatke in kandidati iz tujine, ki želijo delati v nemškem podjetju, morajo v svoji prošnji vsekakor navesti, kako dobro obvladajo nemško, kateri je njihov materni jezik in katere ostale tuje jezike še znajo. Toda kako realistično oceniti svojo stopnjo znanja tujega jezika? In kako jo v življenjepisu pravilno opisati? Običajni priročniki za pisanje prošenj ločijo med osnovnim, dobrim, zelo dobrim, tekočim in suverenim znanjem tujih jezikov, pri čemer posamezne stopnje niso vselej natančneje opredeljene. Bolj podrobne razvrstitvene kriterije od A1 do C2 nudi šeststopenjski Skupni evropski referenčni okvir za jezike (SEJO), ki ga je do leta 2001 razvil Evropski svet. Po njem se dandanes zgleduje večina institucij, na katerih poučujejo tuje jezike. Kandidati se tako lahko odločijo, ali bodo v življenjepisu uporabili tradicionalne oznake ali pa navedli stopnjo Skupnega evropskega referenčnega okvirja za jezike.

Ali delodajalci poznajo Skupni evropski referenčni okvir za jezike (SEJO)?

Paul Ebsen z Zvezne agencije za zaposlovanje meni, da nekateri nemški delodajalci z evropskim referenčnim okvirjem še niso seznanjeni. Kajti v opisih profilov za delovna mesta le redko najdemo navedbe, ki se sklicujejo nanj. »V večini oglasov za delo zahtevajo ›dobro znanje nemščine‹. Včasih pa tudi samo osnovno znanje. Takrat je seveda dovolj, če dokažete obisk jezikovnega tečaja. Ker pa imamo vse pogosteje opraviti s prosilci za azil, se nekateri nemški delodajalci zadovoljijo tudi z dobrim znanjem angleščine,« pravi Ebsen.

Nadja Fügert je dvajset let docentka za nemščino kot tuj jezik (DaF) in je avtorica priročnika za pisanje prošenj v nemščini za ljudi, ki se učijo nemško kot drugi jezik. Kandidatom priporoča, da se v življenjepisu pri opisu svojega znanja tujih jezikov sklicujejo na evropski referenčni okvir: »V manjših ali srednjih podjetjih, ki se denimo ukvarjajo z informacijsko tehniko in imajo le malo opraviti z jezikom, se seveda lahko zgodi, da direktorju, ki prebere prošnjo, oznaka A1 ali B2 nič ne pove. Toda v primeru, da gre za pisarniško delo ali da imajo kadrovsko službo, lahko sklepamo, da so s temi pojmi seznanjeni.«

Če delodajalec za neko delovno mesto eksplicitno zahteva znanje tujih jezikov, naj ga kandidati ne navedejo samo v življenjepisu, temveč naj ga omenijo tudi v motivacijskem pismu. Spričevala in certifikati seveda naredijo dober vtis, v kolikor so v skladu z zahtevami in kandidatovimi kompetencami. »Če nekdo nemščino obvlada na stopnji C1, vendar lahko dokaže samo Zertifikat Deutsch, je morda bolje, da certifikata k prošnji ne priloži, kajti to spričevalo ne ustreza dejanski stopnji kvalifikacije,« pravi Nadja Fügert. Namesto tega kandidatom svetuje, naj opišejo, katera znanja prinašajo s seboj in kje so jih pridobili. Pri tem velja: bolj natančni kot so podatki, boljšo sliko si delodajalec lahko ustvari o stopnji znanja tujega jezika.

Ne previsoko in ne prenizko

Pri oceni lastnega znanja je še posebno pomembno, da nase ne gledamo preveč kritično, pojasnjuje Nadja Fügert. Kot docentka ima namreč veliko izkušenj, da kandidati svoje kompetence ocenjujejo preveč negativno: »Pogosto mi učitelji v tekoči nemščini razlagajo, da skoraj nič ne znajo. Kdor je nagnjen k podcenjevanju samega sebe, naj za mnenje vpraša učitelja tujega jezika ali vsaj prijatelja.« Da pa pri poznejšem intervjuju ne bi zašli v neprijeten položaj, moramo po drugi strani paziti, da se v prošnji ne precenimo, temveč da smo čim bolj pošteni. »Če delodajalec v oglasu za delo zahteva ›tekoče znanje nemščine‹ ali če kandidati trdijo, da ga imajo, bo predstavitveni pogovor najverjetneje potekal v nemščini,« pravi Ebsen.

Da ne bi postali živčni, naj si kandidati vnaprej pripravijo ustrezne odgovore na najpogostejša vprašanja. Med pogovorom je pomembno predvsem to, da ostanejo mirni. »Veliko nematernih govorcev misli, da bo razgovora kar konec, če bodo pri pridevniku enkrat uporabili napačno končnico. Ampak to seveda ni res. Pretehtata seveda komunikativna kompetenca in strokovno znanje,« pravi Nadja Fügert. Tudi če predstavitveni pogovor nanese na znanje jezikov, naj se kandidatke in kandidati teme lotijo ofenzivno in povedo, kako bi na delovnem mestu reševali morebitne jezikovne težave, in zakaj to ne bi oviralo poslovnih postopkov. Obstajajo tudi različne institucije, ki nudijo posebne tečaje za iskalce zaposlitve, ki niso materni govorci. Ti tečaji so lahko v veliko pomoč in so delno sofinancirani s strani Zvezne agencije za zaposlovanje.

 

Literatura

Nadja Fügert / Ulrike Richter: Bewerbungstraining: Kursmaterial Deutsch als Zweitsprache. Niveau A2-B1. Stuttgart, 2009.

Jasmin Hagmann / Christoph Hagmann: Erfolgreich bewerben mit Migrationshintergrund. Freiburg, 2012.