Izgovorjava Kako, prosim?

Izgovorjava
Fotografija (izrez): © undrey – fotolia.com

Veliko ljudi, ki se učijo nemško, le s težavo razumemo. Kajti pri pouku nemščine kot tujega jezika je vajam v izgovorjavi namenjeno bolj malo časa. Vendar je ravno pravilna izgovorjava odločilnega pomena za nemoteno sporazumevanje in bistveno pripomore k izoblikovanju identitete, je prepričana vaditeljica izgovorjave Lisa Göbel.

Gospa Göbel, se lahko učimo nemščine, ne da bi aktivno vadili govorjenje?

Če želite samo pisati, potem že mogoče. Če pa se želite sporazumevati tudi ustno, je treba intenzivno vaditi tudi govorjenje in poslušanje. Pogosto dobivam elektronsko pošto od ljudi, ki se učijo nemško in znajo pisati na stopnji C1, vendar imajo pri govorjenju veliko težav s fonetiko. Zaradi tega jih slabo razumemo.

Kaj so glavni vzroki za to?

Pri nemščini je zelo pomembna dolžina samoglasnikov. Nemščina ima precej veliko samoglasnikov, gre za kompleksen sistem, ki večini nematernih govorcev povzroča težave. Iz tega izvira veliko nesporazumov. Drugi pomembni dejavnik je naglaševanje besed. Če govorec napačno ali premalo naglasi določen zlog, ga le s težavo razumemo.

Lahko navedete kakšen primer?

Za materne govorce je na primer razlika med besedama »lahm« (hrom) in »Lamm« (jagnje) popolnoma jasna. Veliko ljudi, ki pa se nemščine še uči, mora razliko med dolgim in kratkim samoglasnikom šele zaslišati in se jo naučiti izgovoriti. Ali pa na primer naglaševanje besede »Käse« (sir). Naglas leži, kot je v nemščini zelo običajno, na prvem zlogu: »KÄse«. Če nekdo reče »KäSE« in poudari drugi zlog, Nemci zelo hitro pomislijo na besedo »See« (jezero) in se začnejo spraševati: »Kakšno jezero neki?«

Ali obstajajo še drugi razlogi, zakaj nematerne govorce pogosto težko razumemo?

Tudi zaporniki »p«, »t« in »k« so za razumevanje govorne komunikacije zelo pomembni. Če jih ne izgovorimo razločno in z dovolj tlaka, vse skupaj zelo hitro zveni nerazumljivo. Pri tem ima pomembno vlogo tudi razvenečenje. V nemščini zveneče nezvočnike, torej »b«, »d« in »g« na koncu besede ali zloga izgovarjamo kot nezveneče nezvočnike »p«, »t« in »k«. Torej »lieb« (ljub) izgovorimo kot »liep«, »Wald« (gozd) kot »Walt« in »Weg« (pot) kot »Wek«.

Izgovorjava: redka tema pri pouku

Če je dobra izgovorjava tako pomembna, zakaj so vaje v izgovorjavi pri pouku nemščine kot tujega jezika tako zelo zanemarjene?

Veliko učiteljev pravi, da jim zanje preprosto primanjkuje časa. Pouk je po navadi zasnovan tako, da je največ prostora namenjenega slovnici in širjenju besednega zaklada. V učbenikih so sicer vaje za izgovorjavo, vendar jih učitelji pogosto obravnavajo samo mimogrede ali pa jih celo izpustijo. Pogosto se zgodi, da je pri učenju nemščine kot tujega jezika fonetiki namenjeno zelo malo prostora, in da zato tudi učitelji o tem zelo malo vedo.

Kaj se zdi ljudem, ki se učijo nemško, v zvezi z izgovorjavo še posebno težko?

Večini se zdi neobičajno, da je treba precej na široko odpirati usta, in da so ustnice zelo aktivne. Pri številnih drugih jezikih ni tako. Poleg tega je treba pri naglašenih zlogih zelo napeti mišice, medtem ko nepoudarjene zloge izgovarjamo zelo sproščeno. Zaradi takšnih nasprotij ima nemščina prav poseben zven. Ruščina in francoščina zvenita na primer veliko bolj melodično. Če Rusi ali Francozi melodijo svojega maternega jezika prenesejo v nemščino, jih Nemci zelo težko razumejo.

V kolikšni meri vaje v izgovorjavi izboljšajo sposobnost sporazumevanja ljudi, ki se učijo nemško?

Tistega, ki pravilno izgovarja samoglasnike in pravilno naglašuje besede, bodo veliko bolje razumeli in ne bo se mu več dogajalo, da bi ga sogovorniki prosili, naj povedano ponovi. To je za ljudi, ki se jezika učijo, neprijetna in zoprna izkušnja. Poleg tega z vajami izurijo svoje zaznavanje: naučijo se slišati razliko, na primer različno dolžino samoglasnikov. Tako učenci lahko tudi bolje razumejo govorjeno nemščino. Zlahka na primer slišijo razliko med »Bahn« (železnica) in »Bann« (izobčenje) ali med »wen« (koga) in »wenn« (ko/če). Poleg tega: kdor ve, kako zveni standardna različica nemščine, bo dobil tudi občutek za glasove, ki odstopajo, in tako boljši dostop do različnih odtenkov nemščine.

Izgovorjava pripomore tudi k identiteti

V eni od publikacij ste omenili, da je izgovorjava del identitete. Kaj mislite s tem?

Vedno znova opažam, da nekateri učenci pri intenzivnih vajah v izgovorjavi pridejo do neke meje. Takrat se zavejo: če želijo pravilno govoriti nemško, se morajo med govorjenjem odpovedati svoji prvotni identiteti govorca s tujim naglasom in se privaditi novemu načinu govorjenja in prav tako svoji novi identiteti. Kajti spremeni se tudi telesni način govorjenja. Za nemščino brez naglasa je treba precej aktivirati mišice: ustnice so zelo napete, veliko moči pa potrebuje tudi jezik. Vse to spremeni osnovni občutek med govorjenjem in glas govorca pogosto dobi drugačen zven. Ker sta govorjenje in glas nekaj zelo osebnega, je delo na tem povezano tudi z osebnostjo in identiteto. Učenci so bolj samozavestni in se med govorjenjem počutijo bolje, če vedo, da besede izgovarjajo pravilno. Kdor se v jeziku ne počuti več popolnoma tuje, spremeni tudi svoj občutek identitete in odnos do dežele, kjer živi. Ne počuti se več tako tuje.
 
Lisa Göbel, rojena leta 1985, je študirala govorno vzgojo. Živi in dela v Berlinu kot samostojna vaditeljica izgovorjave in komunikacije, dela z ljudmi, ki se učijo nemško, pa tudi s tistimi, ki govorijo narečja, in nudi nadaljnja izobraževanja iz fonetike za učitelje nemščine.