JEZIKOVNA POLITIKA V NEMČIJI DOBRO ZASTAVLJENA, VENDAR SO ŠE MOGOČE IZBOLJŠAVE

Spoznavanje novih jezikov in kultur
Spoznavanje novih jezikov in kultur | Foto (izrez): © Christian Schwier - Fotolia.com

Kakšno vlogo ima učenje tujih jezikov na nemških šolah in univerzah? Kljub pozitivnemu razvoju praksa prinaša še nekaj izzivov.

»Good moorning, teacher« – tako ali podobno odmeva zbor učencev po učilnicah v Nemčiji. V gimnazijah in drugih srednjih šolah sta že desetletja na urniku angleščina ali francoščina. Na poklicnih šolah pa je poudarek na spodbujanju tujih jezikov, ki so pomembni za posamezno področje. V vseh zveznih državah je že nekaj let povsem običajno, da učenci v osnovni šoli, najpozneje od tretjega razreda dalje, spoznavajo zven in strukture enega novega jezika.

STRATEGIJE POLITIKE POUČEVANJA TUJIH JEZIKOV

Leta 2001 smo s Skupnim evropskim jezikovnim okvirjem (SEJO) Evropskega sveta dobili instrument, s katerim lahko označimo stopnjo znanja z mednarodno primerljivo navedbo. Skupni evropski referenčni okvir uporabljajo tudi na univerzah, na katerih je tradicionalna raznolika ponudba splošnih in tujih jezikov med vse večjo internacionalizacijo in uveljavljenjem v evropskem univerzitetnem prostoru prav tako pridobila na pomenu.

Nemčija je politiko poučevanja tujih jezikov primerljivo dobro zastavila. Odkrit cilj je ohraniti jezikovno in kulturno raznolikost ter učence pripraviti na mednarodni trg dela. »Nemčija leži sredi Evrope, tako smo že s samo lego odvisni od znanja tujih jezikov. Zato relativno veliko denarja namenimo izobraževanju učiteljev, razvoju učnih materialov ter didaktičnim in tujejezično-filozofskim raziskavam. Kljub temu pa si bolj kot nekatere manjše evropske dežele, kot sta na primer Nizozemska in Norveška, prizadevamo za ohranitev nemščine kot znanstvenega jezika,« pravi Christoph Schroeder, profesor za didaktiko nemščine kot drugega ali tujega jezika na Univerzi v Potsdamu.

V okviru priprav na mednarodno delo in izobraževanje, študij ter poklicno življenje nekatere šole ponujajo dvojezične module ali programe, ki jim pravijo tudi »Content and Language Integrated Learning« (CLIL). Pri tem določenih predmetov, na primer matematike ali zgodovine, ne poučujejo zgolj v maternem jeziku temveč tudi v enem od tujih jezikov (večinoma v angleščini). Poleg tega naj bi veselje do učenja tujih jezikov in spoznavanja novih kultur pri učencih, študentih, učiteljih in visokošolskih učiteljih spodbujali tudi različni programi za izmenjave, tekmovanja, mednarodna izobraževanja in certifikati.

VEČJEZIČNOST NA ŠOLAH IN UNIVERZAH

Pa vendar Nemčija zaostaja za ciljem Evropskega sveta, ki pravi, da naj bi vsak Evropejec obvladal vsaj dva tuja jezika. Doslej še zmeraj velja Hamburški sporazum Ministrstva za kulturo iz leta 1964, po katerem je učenje dveh tujih jezikov obvezno samo za učence, ki bodo opravljali maturo. Pri tem v nasprotju z drugimi evropskimi deželami kot tuj jezik šteje tudi latinščina. Na nekaterih šolah je mogoče drugi tuj jezik pri maturi opravljati kot izbirni predmet.

Marcus Bär, profesor za didaktiko španščine na Univerzi Wuppertal, spodbuja k temu, da bi se tudi v Nemčiji na vseh šolah učenci obvezno učili dva tuja jezika. Vendar gre razvoj po njegovih opažanjih v napačno smer: »Vodstva šol pouku drugega in tretjega jezika ne namenjajo optimalnih ur na urniku, pri čemer so učenci že tako ali tako izpostavljeni domala neodgovorni obremenitvi glede števila ur. Posamezne zvezne dežele se pogovarjajo celo o tem, da v gimnazijah ne bi bila več obvezna dva tuja jezika.«

Ker večinoma povsod prevladuje »lingua franca« angleščina in je ponudba drugega tujega jezika zelo raznolika, so si v šolah francoščina, španščina in drugi jeziki pogosto konkurenčni. Proti temu bi lahko pripomogla splošna didaktika večih jezikov hkrati, ki so jo nekatere šole v svojih učnih načrtih sicer že predvidele, vendar je njena realizacija še zelo redka: »Obstajajo sicer že številni uspešni projekti. Toda na splošno imajo posamezni tuji jeziki v šolah po navadi vsebinsko in osebno zelo malo opraviti drug z drugim,« se pritožuje Marcus Bär.

VKLJUČEVANJE KOMPETENC MATERNEGA JEZIKA

Kot posledica migracijskih procesov je prišlo v ospredje šolskega pouka tujih jezikov tudi spodbujanje tako imenovanih jezikov porekla. V Severnem Porenju-Vestfaliji na primer, na razredni stopnji nudijo pouk v jeziku porekla, če je zanj prijavljenih najmanj petnajst učencev. Na predmetni stopnji jezik porekla lahko nadomesti drugi ali tretji tuj jezik. V kontekstu vseživljenjskega učenja Ministrstvo za izobraževanje poziva, naj bi tudi kompetence prvega jezika vključili v učenje nadaljnjih tujih jezikov, kar v praksi vsekakor s seboj prinaša veliko izzivov.

»V Nemčiji je dolgo časa vladal ideal enojezičnosti. Odkar pa so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v didaktiko uvedli komunikativni obrat, je prevodno orientiran pouk prišel na slab glas. Poleg tega se veliko učiteljev in učiteljic ne zaveda raznolikosti jezikov in obstoječih jezikovnih sorodnosti,« poudarja Claudia Finkbeiner, profesorica z Univerze v Kasslu, ki se ukvarja z raziskovanjem učenja in poučevanja tujih jezikov. »Ravno zato in tudi iz strahu pred izgubo nadzora se veliko učiteljev in učiteljic izogiba temu, da bi v določenih fazah pouka posegli po drugih jezikih, jih primerjali in učence spodbujali k refleksiji – čeprav bi bili pri tem na boljšem prav učenci, ki doma ne govorijo nemško.«