Mednarodni projekt
Projekt mednarodnega sodelovanja na temo pojmovanja svobode v evropskih mestih
Umetniški intervenciji Borisa Beje (Slovenija) in Edouarda Burgeata (Francija) v javnem prostoru + zaključna zabava
Mednarodni projekt
FREIRAUM mreže Goethe-Institutov in partnerskih institucij raziskuje vprašanje javnega prostora ter pojmovanje svobode v evropskih mestih. Zagovarja skupen in raznolik kulturni prostor ter se zavzema za vrednote, kot so odprtost, vključenost in svoboda gibanja. V dve leti trajajočem projektu sodeluje več kot 40 Goethe-Institutov, na podlagi žreba, katerega edini pogoj je bil, da sta mesti med seboj oddaljeni vsaj 1000 kilometrov, pa sta bila kot partnerska inštituta izbrani izpostavi v Ljubljani in Parizu. K sodelovanju sta bila povabljena umetnika
Edouard Burgeat in
Boris Beja, ki sta s svojo medijsko raznoliko prakso izrazito zavezana tudi premislekom prostora, tako na formalni kot na vsebinski ravni. Umetnika sta v dialogu z dvema kuratorjema v ljubljanskem parku Tivoli zasnovala projekt, ki, sledeč vodilom organizatorja, »nagovarja pojem svobode v mestu«.
Instalacija
Jusqu'ici tout va bien (
so far, so good, 2019) Edouarda Burgeata (Pariz, 1988), zgrajena iz polprosojnih opek iz umetne mase, subtilno podaja zgodbo umetnikove družinske preteklosti. V posamičnih gradnikih so namreč skrbno arhivirani fragmenti pisem in pisemskih ovojnic, ki jih je avtorjev stari oče družini pošiljal s fronte v času druge svetovne vojne. Zamrznjeni spomini iz nekega drugega časa in prostora dobivajo v obliki zidu, postavljenega pred nas, nove simbolne pomene. Postaja spomin opomin in svarilo?
Boris Beja (Trbovlje, 1984) v seriji štirih večjih lesenih objektov s skupnim naslovom
Fresh Pain (2019) prav tako išče navdih v preteklosti. Navezuje se na košare za na plažo (nem.
Strandkorb), ki so bile konec 19. stoletja zasnovane kot svetlo mobilno pohištvo za peščine severnega morja. Obiskovalcem naj bi nudile zavetje pred soncem, vetrom in sunki peska ter hkrati ponujale prostor za intimni odmik od preostalega dogajanja na plaži. Pridih voajerskega, radoživega počitniškega opazovanja se v umetnikovi instalaciji izgublja, saj Beja mobilna sedišča spremeni v opazovalnice, v črne branike. V te naključni mimoidoči sicer lahko sedejo, a napisa »ACHTUNG« na zadnji strani in »FRESH PAIN« na notranji strani objektov vzbujata distanco in premislek, ali je v njih sploh varno sedeti in iskati zavetje.
Vprašanje javnega prostora – koliko je javni prostor sploh še javni oz. skupen, komu pripada, kdo z njim upravlja in katerim zasebnim interesom je podrejen – ter znotraj prostora, ki pripada umetnosti, je bilo tudi v slovenskem kontekstu od devetdesetih let dalje že večkrat naslovljeno. Umetnost v urbanem kontekstu zunaj tradicionalnih, institucionalnih prostorov razstavljanja, (ne)umetniške posege, obeležja in spomenike v javnem prostoru so naslavljali tako umetniški in razstavni projekti kot strokovni posveti. Umetniško-kuratorski četverec se je v izhodišču kritično opredelil do »velikih besed«, ki jih kot osrednja problemska polja izpostavlja projekt
FREIRAUM. Zgodovinsko obremenjene so te namreč vse prehitro izgubljene v nevarnih stereotipnih poenostavitvah, težko opredeljive zaradi pomenske odprtosti ter še težje določljive v smislu kategorij in konceptov. Zdi se, da so danes »svoboda«, »pravičnost« in »odprtost« vedno znova izhodišče novih ideoloških projektov na trgu (idej). Z ozirom na to sta umetnika za izhodišče svojih umetniških intervencij izbrala prav dva stereotipa – zid in opazovalnico kot tista simbola, ki jasno opozarjata na fizično in mentalno zapiranje oziroma ograjevanje držav in družbe.
S sopostavitvijo dveh začasnih umetniških intervencij ter dejansko fizično izkušnjo – zamejitvijo, ograditvijo, zavetjem, odmikom, distanco – želi francosko-slovenska različica projekta
FREIRAUM pri naključnem obiskovalcu parka Tivoli vzpodbuditi premislek, četudi bežen, o vključevanju oziroma izključevanju iz javnega prostora znotraj mesta Ljubljane, pa tudi širše.
Nazaj
