Istospolni zakon PRED ZAKONOM SO VSI ENAKI

Demonstracija v Berlinu za „Zakonska zveza za vse“ („Ehe für alle“);
Demonstracija v Berlinu za „Zakonska zveza za vse“ („Ehe für alle“); | Fotografija (izsek): © LSVD

Irci so se maja 2015 na referendumu izrekli za istospolne zakonske zveze. Tudi v Nemčiji se intenzivno razpravlja o tej temi.
 

Zakonska zveza že dolgo ni več to, kar je nekoč bila v starovisokonemškem pomenu besede: večna. Približno tretjina vseh poročenih parov v Nemčiji se loči, čeprav v njihovem državljanskem zakoniku (BGB) piše: „Zakonska zveza se sklene za celo življenje“. Pod še močnejšim pritiskom pa se tradicionalno razumevanje zakona znajde z druge strani. Veliko homoseksualnih parov želi enako pravno obravnavo, kot jo imajo heteroseksualni pari ter sklenitev zakonske zveze. Razprava o tem v Nemčiji poteka že več let. Novi premiki kot na primer referendum na Irskem, na katerem so se Irci opredelili za istospolne zakonske zveze, in razsodba ameriškega vrhovnega sodišča junija 2015, po kateri so prepovedi zakonskih zvez med homoseksualci v 14 zveznih državah ZDA protiustavni, so podžgali razpravo.

V Zvezni republiki Nemčiji od leta 2001 obstaja možnost »vpisa partnerstva v register«, torej pravne zveze, ki je na voljo samo istospolnim parom in je urejena s svojim zakonom. Po nemškem državljanskem zakoniku (BGB) pa lahko zakonsko zvezo skleneta samo osebi različnih spolov.

ZAKONSKA ZVEZA IN PARTNERSTVO STA SI VEDNO BLIŽE

Registracija partnerstva za homoseksualne pare ni nemška iznajdba, temveč so jo uvedli konec 80. let na Danskem. V 90. letih so se v številnih državah uveljavile zahteve, da se gejem in lezbijkam omogoči državno priznano skupno življenje. V Belgiji in Španiji je politika homoseksualcem omogočila tradicionalno zakonsko zvezo. Nemčija je modelu življenjskega partnerstva sledila po skandinavskem vzoru. Skoraj povsod lahko opazujemo sledeči trend: čeprav so za zakonsko zvezo in partnerstvo pogosto veljale različne pravice, sta drug drugemu vedno bliže, najsi je bil zakonodajalec sam dejaven ali pa so bila ustavna sodišča tista, ki so se sklicevala na enakopravnost. Slednje velja tudi za Zvezno ustavno sodišče v Karlsruheju, ki skrbi za to, da se upošteva nemška ustava (GG). 3. člen GG določa, da je potrebno vse ljudi pred zakonom obravnavati enako ter da se mora bistveno enako obravnavati enako, bistveno neenako pa različno.

ZAVEZATI SE DRUG DRUGEMU IN PREVZETI ODGOVORNOST

Ali so življenjski partnerji in zakonci „bistveno enaki“? Da, so dejali sodniki. Kajti tudi geji in lezbijke se želijo v svoji zvezi trajno zavezati drug drugemu in prevzeti odgovornost. Vedno znova so se na sodišču znašli primeri, pri katerih so geji in lezbijke iz registriranih partnerstev vložili tožbe zaradi neenakopravnosti, in večinoma so bili rešeni njim v prid. Zato življenjski partnerji v Nemčiji danes pri vprašanjih pokojnin in preživljanja uživajo iste pravice kot poročeni pari in zase lahko uveljavljajo tudi enake davčne ugodnosti. Pravno je enakopravnost zato skoraj dosežena. Kljub temu – ali ravno zaradi tega – razprava ne pojenja. Kajti zdaj gre za zadnja sporna vprašanja. Eno je posvojitev otrok, drugo pa, zakaj geji in lezbijke ne morejo enako skleniti civilne zakonske zveze.

SPOR GLEDE „PRAVE“ DRUŽINE

Posvojitev je posebej delikatna tema. Ne samo v konzervativnem taboru, temveč tudi drugod se najdejo ljudje, ki menijo, da je v osnovi najbolje, če otrok odrašča pri očetu in materi. Rezultati raziskav, ki jih je tudi Zvezno ustavno sodišče upoštevalo pri svoji razsodbi o sukcesivni posvojitvi leta 2013, dokazujejo, da lahko otroci pri homoseksualnih starših enako dobro odraščajo. O ravnanju z otroki in „pravi“ družini lahko Nemci burno razpravljajo v vsakem primeru, kot kažejo tudi razprave o denarnih prejemkih za družine ali državnem financiranju varstva otrok. Razumljivo je, da ima Zvezno ustavno sodišče pri tem še vedno odločilno besedo.

Zvezno ustavno sodišče je na primer z razsodbo maja 2014 omogočilo tako imenovano sukcesivno posvojitev, pri kateri tudi življenjski partner lahko posvoji posvojenega otroka svojega partnerja. Vendar pa se politika ne more odločiti za veliko potezo, čeprav v koalicijski pogodbi vladnih strank CDU (Christlich Demokratische Union Deutschlands), CSU (Christlich-Soziale Union in Bayern) in SPD (Sozialdemokratische Partei Deutschlands) piše: „Vemo, da se v istospolnih partnerstvih živijo vrednote, ki so temeljne za našo družbo.“ SPD hoče zakonsko zvezo po nemškem državljanskem zakoniku (BGB) omogočiti tudi homoseksualnim parom, vendar CDU in CSU temu nasprotujeta. V Nemčiji imata pravico do sklenitve zakonske zveze še vedno izključno moški in ženska.

Da zaenkrat pač ostaja pri tem, je zaslužno tudi Zvezno ustavno sodišče. V svojih preteklih razsodbah je poudarilo, da je v ustavi posebej zaščitena zakonska zveza (6. člen ustave) pridržana za zvezo med moškim in žensko. Veliko ustavnih pravnikov meni, da bi se morala najprej spremeniti ustava, da bi lahko zakonsko zvezo omogočili vsem. Za to bi bila v nemškem Bundestagu potrebna dvotretjinska večina. Združenja homoseksualcev pa zahtevajo, da se to uveljavi brez ustavne spremembe. Upajo na to, da bodo ustavni sodniki člen ustave interpretirali „dinamično“, torej prilagojeno znamenjem časa, ki kažejo na enakopravnost. To ni izključeno.