Arhitektura in integracija „Da bi se nehali počutiti kot prosilci"

Arhitekti želijo dandanes pri integraciji beguncev preprečiti getoizacijo.
Arhitekti želijo dandanes pri integraciji beguncev preprečiti getoizacijo. | Fotografija (izsek): © Fotolia

Sociologinja Ingrid Breckner v intervjuju govori o tem, kako lahko gradnja stanovanj in načrtovanje mest pripomoreta k integraciji in kako se je mogoče v skupnem življenju izogniti konfliktom.

Gospa Breckner, kako lahko z gradnjo stanovanj spodbujamo integracijo?

Stanovanjske prakse v drugih kulturah se razlikujejo od naših. Veliko nemških arhitektov ne ve, kakšne potrebe ima na primer muslimanska družina, kar se tiče razporeditve prostorov v stanovanju. Začne se pri vprašanju ločevanja spolov. Otroci morajo na primer od določene starosti naprej spati v ločenih sobah. Tudi higienske zahteve se razlikujejo. Na Finskem se na to že odzivajo: mnogo javnih stranišč je tam opremljenih s cevjo za tuširanje, kajti veliko muslimanom se zdi uporaba toaletnega papirja nehigienična. Namestitev takšne cevi v veliki količini ne stane veliko denarja, vendar pa bi to pomenilo, da se prilagajamo potrebam teh gospodinjstev.

Kje se lahko v skupnem življenju vnamejo spori?

V prostorih, ki si jih delijo vsi stanovalci zgradbe, je treba razjasniti: Kdo lahko kaj postavi pred vrata? Kaj se dogaja na hodnikih? Kje se zrači? Glede vonjav se hitro vnamejo spori. Jaz na primer živim poleg turške družine in ljubim turško hrano in njene vonjave. Kuhinja pa se zrači skozi vhodna vrata. Če bi moral skozi vhod kdo, ki mu to ne ugaja, bi skoraj zagotovo prišlo do spora.

Na kaj morajo arhitekti paziti pri načrtovanju?

Če arhitekti pri novogradnji stanovanj ne razmislijo o različnih potrebah stanovalcev, lahko pride do nezadovoljstva ali celo do sporov. Večina ljudi na primer ne mara, če se vidi v njihovo stanovanje. Ta problem pa se lahko arhitektonsko reši, tako da stanovalci nimajo občutka, da jih stalno nekdo opazuje.

Posvetiva se gradnji mest: kako lahko mesta olajšajo prihod?

Oblikovalci mest bi morali razmisliti o organizaciji javnega prostora in na primer opredeliti pravila za uporabo parkov. Pri tem gre tudi za izoblikovanje tolerančnih manevrskih prostorov. V Berlinu na primer migranti v javnem parku Tempelhofer Feld pečejo na žaru. Vedno gre za vprašanje dogovarjanja: kaj je sprejemljivo in kaj ne?

Kanadski avtor Doug Saunders se ukvarja tudi z razvojem mest in migracijo. Govori o „Arrival City“. Kako lahko nemška mesta postanejo integracijska, tako da bo migrantom v njih omogočeno, da se integrirajo tudi v ekonomskem smislu?

Na primer tako, da se v stanovanjskih pritličjih zgradijo prostori, ki se lahko uporabljajo za poslovne namene. Mnogi priseljenci lahko do lastnega dohodka pridejo samo tako, da opravljajo samostojno dejavnost. Za to potrebujejo primerne prostore, ki si jih lahko privoščijo. Pri načrtovanju novih stanovanjskih območij je potrebno paziti na to, da je v pritličjih prostor za trgovine, jezikovne tečaje, otroške vrtce. To je sporno, kajti zaradi velikega pritiska na stanovanjskem trgu se vsak kvadratni meter uporabi za stanovanjske prostore. Ampak potem se ustvarjajo naselbine, v katere stanovalci prihajajo samo spat, kar otežuje resnično integracijo. Idealen je koncept integracije, kot ga opisuje tudi Saunders: bivanje, delo in izobraževanje potekajo istočasno, tako da lahko integracija uspeva čim hitreje. Vsako dodatno leto, ki je potrebno za to, da priseljenci prispejo in se vključijo v družbo, je izgubljeno leto. Poleg tega velja: vsak, kdor zapusti svoje prvo stanovanje in naredi prostor za druge prišleke ali v svojem podjetju ponuja delovna mesta, s tem podpira mesto.

Mnogi begunci trenutno živijo še v prehodnih domovih. Toda dolgoročno manjka trajnih, cenovno dostopnih stanovanjskih prostorov. Ali dovolj storimo za to, da bi ustvarili nove stanovanjske prostore?

Smo v velikem zaostanku, ker se je gradnja socialnih stanovanj zaradi zmanjšanja državnih sredstev močno zmanjšala. Za to sedaj plačujemo ceno. Potrebujemo nove koncepte. Velika težava je, da imajo modularne gradnje, ki jih trenutno predlagajo številni arhitekti, samo eno ali največ dve nadstropji. Ravno tam, kamor prihaja veliko ljudi, manjka površin za takšne načine gradnje. Zgoščena gradnja bi bila smiselnejša. Vendar pa obstaja tudi nevarnost, da bi prevelike zgradbe sprožile proteste prebivalcev.

Ali migrantom lahko damo možnost, da sami prispevajo k stanovanjski gradnji?

Morali bi izkoristiti vsako možnost za vključevanje priseljencev. Mnogi hrepenijo po tem, da bi počeli kaj smiselnega in ne želijo biti vsa ta leta nedejavni. V Hamburgu sedaj obstaja odličen projekt, pri katerem bodo begunci sodelovali pri gradnji stavbe. Cerkvena dobrodelna organizacija v Lübecku v svoje ustanove vključuje begunce kot prevajalce in čistilce ter jim tako omogoča zaposlitev. Ti begunci se potem ne počutuijo več kot prosilci.