Navid Kermani Solidarnost, svoboda, odprtost

Navid Kermani – vielfach ausgezeichneter Schriftsteller, Publizist, Orientalist und Träger des Friedenspreises des Deutschen Buchhandels.
Fotografija (izsek): © Goethe-Institut e.V.

Navid Kermani je eden izmed najbolj angažiranih nemških mislecev in je tesno povezan z Goethe Inštitutom. V intervjuju s Catherine Newmark je spregovoril o literaturi in politiki, o ogroženosti svobode ter o perspektivah Evrope. Članek je objavljen v aktualni izdaji revije “das goethe”, prilogi tednika DIE ZEIT, z dne 24. marca 2016, in na spletni strani goethe.de/publikationen, kjer je na voljo za prenos.

Gospod Kermani, vaše udejstvovanje zajema različna področja: ste orientalist, avtor romanov, pisec reportaž … Kako vse to združujete?
 
Če odmislimo nekaj izjem, je vse moje udejstvovanje povezano z literaturo. Pri pisanju romanov, reportaž, ali pa ko se ukvarjam z znanostjo, vedno segam po knjigah – po strokovnih, pa tudi po bolj literarnih naslovih.  
 
Ne sodijo politične reportaže, ki jih prispevate z vojnih ali kriznih območij, kot nedavno vaše potovanje z begunci, ki je bilo objavljeno pod naslovom „Einbruch der Wirklichkeit“ („Vdor realnosti“), že zaradi same tehnike dela v čisto drugo področje kot pa pisanje literarnih ali humanističnih del za pisalno mizo?
 
Reportažno potovanje je seveda zelo poseben žanr. To so vedno precej kratka potovanja, na katera se moram zelo dobro pripraviti, na dejanski poti pa sem potem mogoče samo deset ali štirinajst dni. Za svojo zadnjo knjigo celo samo osem – vsekakor pa je to bilo osem dni polnih doživetij. Če bi ostal dlje, bi se moja kapaciteta sprejemanja že kmalu izčrpala in bi moral tam ostati več mesecev, da bi lahko ponovno prodrl v globlje plasti.
 
Tisto, kar sledi, proces pisanja, pa se od drugih procesov pisanja bistveno ne razlikuje. Vedno gre za to, da razmišljamo o izkušnjah, da realnosti, ki jo doživljamo kot kaotično, dajemo obliko, ki ohranja njena nasprotja in različne odtenke. Poleg tega iz reportaž nikoli ne izključim samega sebe. Ne gre za nevtralno opazovanje. To so moje oči, druge oči bi videle drugače.
 
Pri vašem pisanju se zdi, da vedno, tudi ko se izražate politično, ostajate znotraj okvirjev literarne tradicije. Redkokdo bi recimo terorizem analiziral na podlagi Lessinga …
 
Že mogoče. Toda moja knjižnica ne vsebuje zgolj političnih knjig, temveč predvsem tudi literarne klasike. Včasih se tako tudi zgodi, da zjutraj med branjem časopisa na nekaj naletim in nato sežem po Lessingu. Kar me dejansko ločuje od večine moje generacije je namreč to, da name ni vplivala povojna literatura, temveč literatura 18. in 19. stoletja. Čeprav seveda razumem, da se je po prelomu leta 1945 povojna generacija morala distancirati od patosa, ki je preveval nemško literaturo, od te metafizične navezave.
 
Predstavlja za vas ta patos, ki se ga občasno polastite tudi sami, tudi nekaj specifičnega: predstavo o nemški kulturi, ki ni vezana na nemško nacijo?
 
Vsekakor. Seveda, nekdo, kot je Kleist, je tudi imel svoje nacionalistične tendence, toda nemška literatura pred 20. stoletjem se v svoji širini ni identificirala z nemško nacijo. Tako kot se tudi jaz navezujem na nemško kulturo oziroma natančneje na kulturo nemškega govornega področja in ne na nemško nacijo. 
 
Zdi se, da ste poleg literarnega patosa po dobi razsvetljenstva podedovali tudi gestus zmernega razuma. Torej zmerno in humano duhovno držo, ki stvari ne olepša niti jih ne demonizira. Ali nikoli ne obupate nad nekulturo javnih debat, ki se ravno v današnjem času razvijajo v vedno bolj radikalne ekstreme, in ki jih podžiga pogosto surovi ton pogovora na internetu in v socialnih medijih?
 
Javne debate so dejansko zelo glasne in so v veliko primerih postale zelo neproduktivne. Toda zdi se mi, da obstajajo tudi nasprotni primeri, ki nas lahko navdajajo z upanjem. Ko smo recimo januarja objavili “Kölner Botschaft” (“Kölnsko sporočilo”) proti spolnemu nasilju in ksenofobiji, je bil odziv izjemen. Časopis Kölner Stadtanzeiger  je v naslednjih dneh objavljal cele strani pisem bralcev, ki so bila v 90% pozitivna ali pa vsaj zelo dobro razdelana in utemeljena. To je zagotovo povezano tudi s tem, da je bilo komentiranje na internetu onemogočeno, tako da so bralci morali pošiljati pisma, e-maile, fakse ali pa ob navedenih urah poklicati na telefonsko številko, če so se hoteli pogovoriti z uredniki.
 
Bralci so se odzvali konstruktivno, bili so hvaležni, da smo spregovorili o določenih rečeh in to v tonu, ki je omogočal, da se o njih tudi razpravlja. Ki je dopuščal tudi izražanje neke zaskrbljenosti. To se mi zdi dober primer, kako nam lahko, vsaj na lokalni ravni, uspe sprožiti konstruktivno debato. Potrebno je zgolj pretentati internet in tako onemogočiti popolnoma razpuščene, nenadzorovane in na dolgi rok brezsmiselne debate.
 
Ko smo ravno pri zaskrbljenosti: kako nam bo uspelo, glede na takšno masovno priseljevanje, kot ga trenutno doživljamo, ostati tolerantna,večkulturna, večverska družba – ali pa takšna šele postati?
 
Nimam univerzalnih rešitev. Gre za vsakodnevno delo, korak za korakom, na lokalni ravni. Politična raven je drugo: prepričan sem, da nam lahko uspe le, če se ohrani Evropa v vznesenem smislu. Kar bi se namreč morali naučiti iz 20. stoletja, nazadnje tudi iz vojne na Balkanu in trenutno iz vojne na Bližnjem vzhodu, je to, da je toleranca moderne nacionalne države evropskega značaja zelo krhka.
 
Gre za model, ki se razvije v etnično definicijo nacije in s tem tudi definicijo tistih, ki naj ne bi sodili zraven. Trenutno opažamo diskurz in žal tudi prakso izključevanja povsod tam, kjer nacionalna država spet pridobiva na moči ali pa se za to vsaj trudi – od Poljske prek Madžarske do desničarskih nacionalističnih strank v Nemčiji in Franciji. Evropa razlik ni odpravila – to bi bilo grozno, saj je to tisto, kar ohranja nacionalne kulture, jezike in tradicije – temveč jih politično blaži.
 
Toda Evropi trenutno ne manjka zgolj idealističnih idej, temveč tudi povsem konkretnih političnih sposobnosti ukrepanja.
 
Ja, žal. Toda to gre z roko v roki. Možno, da se bodo v Evropski uniji ponovno morala izoblikovati manjša zavezništva, da bomo sposobni ukrepati. Evropa dveh hitrosti v bistvu ni zgrešena ideja … Vsekakor pa upam, da bo zdajšnja generacija, ki je odraščala v blaginji, svobodi in miru ter z Evropo, demokracijo in človekovimi pravicami kot nečim samoumevnim, da bo ta generacija ponovno bolj jasno videla in čutila, kako nujno potrebujemo Evropo.
 
Glede na novi nacionalizem in naraščajočo bedo pred našim pragom Evropa spet potrebuje družbeno brco. Ne smemo je vedno pričakovati samo od zgoraj, priti mora od državljanov samih. Najkasneje zdaj je jasno, v kakšni družbi bi radi živeli tisti, ki evropski projekt zavračajo. Našo solidarnost, svobodo in odprtost ne samo do tuje kulture, temveč do vseh mogočih življenjskih oblik, bolj kot milijon beguncev namreč ogrožajo Viktor Órban, Marine Le Pen in AfD (Alternativa za Nemčijo).