Miha Mazzini Skeptik v Weimarju

Miha Mazzini: Skeptik v Weimarju
Miha Mazzini: Skeptik v Weimarju | Robert Kruh

Prejemnik Delove nagrade kresnik Miha Mazzini je na na pobudo Goethe-instituta Ljubljana sodeloval na simpoziju Goethe-Instituta v Weimarju, kjer je razmišljal o tem, kako princip »deliti in menjati« (»Teilen und Tauschen«), lahko deluje v postsocialistični Sloveniji.

Star slovenski pregovor pravi: "Na med se muhe love, na sladke besede ljudje" in ko sem nekoč med nabiranjem podatkov za pisanje romana brskal po časopisnem arhivu, me je prešinilo, da bi lahko zgodovino človeštva napisali tudi kot zgodovino "čarobnih besed", ki jim zdaj pravijo "buzzwords". Iz enih ust se razširijo v mnogo in zdi se nam, da se vsakič, ko jih izgovorimo, bližamo trenutku odrešitve. A bolj se širijo, bolj venejo in ko izginejo, jih hitro nadomestijo nove.
Deljenje in skupna raba dobrin sta trenutna vroča pojma, ki obetata rešitev za probleme človeštva. Simpozij v Weimarju, ki ga je med prvim in tretjim junijem 2016 organiziral Goethejev inštitut, se mi je zdel dobra priložnost, da pri udeležencih s celega sveta preverim, kako je z zadevo. In ja, vedno sem hotel videti Goethejevo delovno sobo in tisto hišico, ki mu jo je Karl August obljubil, da pride v Weimar.

Uvodno predavanje je pripadlo Jeremyju Rifkinu, ki je verjetno itak na promocijski turneji za svojo knjigo Zero Marginal Cost Society, nekaj najbolj optimističnega, kar sem kdajkoli bral, če odštejem knjige z nasveti za hujšanje in iskanje sreče. Na kratko: vse bo zastonj in vsega bo dovolj za vse. Hm.
V Ameriki obstaja poseben poklic, ki mu pravijo "evangelist" in dolgo že nisem slišal bolj primernega naziva.
Med govorom mi je postalo žal, da ne sedim nekje pod predavateljem in gledam občinstvo. Tisti obrazi, ki sem ji nagibanju glave vseeno ujel, so kazali vse mogoče nianse, od skepse do navdušenja. Že med prebiranjem knjige so se mi zastavljala vprašanja, na katere tudi med predavanjem nisem dobil odgovora. Recimo: zakaj bi izdelovalci avtomobilov tako navdušeno podpirali njihovo delitev in skupno rabo namesto posamičnega lastništva?
Je mar navdušenje v resnici le zanikanje realnosti? In sploh ni možno, če se od realnosti ne odmaknemo? Ali pa nas zanese le občasno? Tako kot je Tomáša Sedláčka, ki je v svojem govoru nekako prišel do penisov in potem ugotovil: "Saj ga ima vsak!". Iz lastnih empiričnih izkušenj lahko zatrdim, da ni tako in se zahvalim Bogu za radosti življenja.

Med pričevanji z vsega sveta smo lahko slišali ljudi, ki skrbijo za skupne prostore srečevanj, delavnic in povezovanj v skupnost, pa one, ki si izmenjujejo usluge ali storitve (takoimenovane časovne banke) ali pa s svojimi aplikacijami poskušajo rešiti čisto konkretne primere, recimo prometne zamaške v svojih velemestih. Tudi tu je dosti ljudi, ki jih je zaslepila tehnologija in je pri svojem delu ne smatrajo zgolj za orodje, marveč sam cilj delovanja. Tehnični navdušenci mislijo, da je prihodnost ključavnica, ki jo bo odklenila prava aplikacija. Samo sprogramirati jo morajo in svet je rešen. "Ta-dam!", bodo zatrobile trume angelov in vsi bomo srečno živeli do konca naših dni.

S pomočjo tehnologije se ideje seveda širijo bliskovito, kar pripomore občutku, da živimo hitreje. A osebno mi je bilo najbolj zanimivo opazovati, kako taka ideja, ogolela do univerzalnosti, pristane v lokalni skupnosti in kako jo mora nezavedno spremeniti, da jo lahko posvoji. Če morajo severnjaki sedeti vsak v svojih stanovanjih in preko tehnologije izmenjati vse potrebne podatke, da potem osebni stik traja najmanj možno časa, se bolj na jugu preko tehnologije le zmenijo za skupno srečanje in potem debatirajo dalje v živo.

Kot človek, ki je odraščal v socializmu, sem rabil izjemno veliko časa, preden sem ugotovil, kako pomembno je skupno dobro. Komunisti so seveda uničevali podjetništvo in zasebno lastnino, ampak še huje so se spravili na skupno dobro, saj so ga spremenili v državno lastnino, torej v nekaj, kar ni od nikogar in zato lahko vsak pokrade, kolikor pač zmore. Zato je sam koncept tega, da bi skrbeli za nekaj skupnega in uživali njegove sadove, v post-socialističnih državah pozabljen. Preden sem šel v Weimar, sem naredil anketo med svojimi sodržavljani in spraševal, kaj si predstavljajo kot deljenje skupnega in dobil presenetljive odgovore, večinoma Airbnb in Uber. Ta dva sta seveda visoka pesem kapitalizma. Prvi v trgovsko blago spreminja gostoljubnost, drugi pa avtoštop. Samo v tranzicijskih državah lahko nekdo o skrajno kapitalističnih podvigih misli, da gre za uravnavanje skupnega dobrega. V Weimarju sem spraševanje ponovil in dobil bolj pravšnje odgovore. Nemci so tako povečinoma omenjali tisto, kar se tiče že skorajda narodnih simbolov, avtov, torej "carsharing".

Idejo o delitvi in povezovanju so predavatelji in razpravljalci povečini predstavljali kot nekaj novega; skladno z običaji časa, ki ga staro ne zanima, saj hoče začeti znova, kar je pohvalno, ampak bo pač zato moral ponavljati prejšnje napake, kar je normalno. V resnici pa je načelno stanje človeštva povezovanje in deljenje. Še do nedavnega sploh ni bilo toliko predmetov, da bi lahko vsak imel svojega (zapiše človek, ki prihaja iz države, ki ima najmanjša kmetijska posestva in največ traktorjev nanje) in nihče ne bi pomislil, da je voda nekaj, kar moramo stekleničiti, voziti okoli sveta in kupovati. Z individualizacijo, na kateri pravzaprav temelji zahodna civilizacija, je začelo na kose razpadati tudi vse drugo, vključno z okoljem, od zemlje preko vode do zraka. Ideal potrošništva: Vsak je sam in vsak ima vse svoje.
Ni planeta, ki bi držal to logiko. Zato se ji je treba upreti in se družiti in izmenjevati, tudi v Weimarju, kar nam je omogočil Goethejev inštitut.

Po vsem slišanem in videnem ne mislim, da bosta deljenje in skupna raba spremenila tigre v ovčice in zemljo v raj. Mislim pa, da gre za pomemben boj proti neusmiljenemu izčrpavanju, predvsem pa pomemben korak k povezovanju. Ljudje nismo zgolj posamezniki, vedno smo pripadniki skupine. Razen skrajnih psihopatov in sociopatov ne počnemo vsega le zase, marveč vedno z mislijo tudi na drugega. Deljenje in povezovanje je torej boj, da svet iztrgamo ravno sociopatom in psihopatom.

Ko sem razmišljal, kdo bi imel najboljši zaključni govor srečanja, sem se spomnil Johna Donna, četudi je mrtev že skoraj štiri stoletja. Mirno bi nam lahko prebral lastno pesem o tem, da nihče ni otok, marveč smo vsi del celine. In vedno je čas za dejanje, ne pa čas za spraševanje, komu zvoni, kajti vedno zvoni vsakemu od nas.