Prihodnost Evrope »Ne smemo prestopiti meja demokratičnih okvirjev«

Kam gre Evropska unija? Bruselj se mnogo državljanom pogosto zdi zelo daleč.
Kam gre Evropska unija? Bruselj se mnogo državljanom pogosto zdi zelo daleč. | Fotografija (izsek): © Fotolia

Evropa se mora ponovno iznajti, pravi Jana Puglierin, programska vodja Centra Alfreda von Oppenheima za vprašanja o prihodnosti Evrope. Pogovor o tem, kako glasna sme Nemčija biti v Evropi in ali brexit lahko povzroči razpad Evropske unije.

Dr. Jana Puglierin je programska vodja Centra Alfreda von Oppenheima za vprašanja o prihodnosti Evrope. Dr. Jana Puglierin je programska vodja Centra Alfreda von Oppenheima za vprašanja o prihodnosti Evrope. | Fotografija: © DGAP/Dirk Enters Gospa Puglierin, Britanci so glasovali za izstop iz Evropske unije. Ali je to začetek konca evropske ideje?
 

Brexit postavlja veliko naših dosedanjih dosežkov pod vprašaj. Kljub opozorilnim signalom smo doslej vedno izhajali iz domnev, da se bo integracija držav nadaljevala neprekinjeno ter da vse države zasledujejo isti cilj: enotnost, tako imenovani 'ever closer union', kakor je zapisano v preambuli Pogodbe o Evropski uniji. Brexit pa dokazuje, da ta 'tesno povezana unija' ne obstaja.

To pa ne zveni preveč optimistično. Kaj sedaj lahko stori Evropska unija?

Lahko spodbuja enotnost preostalih članic in preprečuje, da unijo zapusti še več držav. Nato je potrebno ustvariti tudi novo narativo; zgodba o Evropski uniji mora znova postati zgodba o uspehu. Določena stopnja evroskepticizma vlada tudi v Nemčiji, res pa je, da ima Nemčija z Evropsko unijo prav posebno nacionalno vez.

Kakšna je ta vez?
 

Mnogo držav, kot na primer Nizozemska in Velika Britanija, ceni Evropsko unijo zgolj kot gospodarsko in trgovinsko skupnost. Za Nemčijo pa je bila Evropska unija po letu 1945 inštrument za doseganje nacionalne suverenosti in enotnosti. Zaradi izmaličenega odnosa do lastne zgodovine se je mnogo državljanov povojne generacije in generacije 1968 poistovetilo z evropsko mislijo. Poleg tega je Evropska unija Nemčiji doslej prinesla samo pozitivne rezultate. Vsekakor pa je medijska kampanja o Nemčiji kot glavnem evropskem financerju tudi pri nas pustila pečat.

Prijateljski krog

Pred kratkim je neka šolska skupina vprašala Michaela Rotha, nemškega državnega sekretarja za evropske zadeve, zakaj ima Nemčija tako pasiven odnos do krize v Ukrajini. Roth se je presenečeno odzval, da vendar nihče ne želi izzvati tretje svetovne vojne.

Liberalne demokracije imamo to težavo, da ne želimo uporabljati enakih sredstev, kot jih uporabljajo avtokratični režimi. Zahodno mnenje o tem, da za ukrajinski konflikt ne obstaja nobena vojaška rešitev, je pravilno – Nemčija mora torej podajati diametralne odgovore. Vendar pa obstajajo številni drugi načini povezovanja med to regijo in Zahodom. Na primeru krize v Ukrajini ter situacije v severni Afriki pa postane jasno, da je evropska sosedska politika dosegla manj kot pričakovano. Prvotno se je Evropska unija želela obdati s krogom prijateljev; svoje 'sosede sosedov' je želela vključiti v pridružitvene sporazume in sodelovanja ter jih okrepiti. Vendar pa na koncu lahko rečemo le, da je spodletel poskus tako vzhodnega kot južnega sosedstva.

Turčije se ne sme opustiti kot potencialnega partnerja

Kaj pa je s Turčijo, ki je prav tako 'soseda sosedov'?
 

Turčija je v zelo kratkem času postala težava evropskega sosedstva. Za Evropsko unijo je situacija izredno zapletena. Begunjska kriza je prizadela malodane vsakega državljana EU. Demokracija v Turčiji je izredno nazadovala, predsednik Erdoğan se bolj in bolj preobraža v avtokratičnega državnega vodjo. Kljub temu je zaradi geostrateške pozicije s Turčijo bolje imeti zavezništvo kot pa vojno, kar pa ne pomeni, da se moramo pustiti izsiljevati. Prezgodaj je še, da bi Turčijo opustili kot potencialnega partnerja.
 
Zakaj t.i. dogovor s Turčijo med prebivalstvom dosega tako veliko neodobravanje?
 

Državljani se zavedajo, da je nemška zunanja politika ambiciozna. Vendar pa je ta diskurz nepošten. Kanclerka je dolgo časa za begunsko vprašanje poskušala najti drugo rešitev. Prva izbira bi tako bila, da Evropa postavi sistem kvot s posameznimi središči in porazdelitvijo kontingenta. Dogovor s Turčijo je bil najmanjši skupni imenovalec, o katerem so se bile zmožne zediniti države Evropske unije. Nemčija je sprejela milijon beguncev, za kar je Angela Merkel prejela ostre kritike. Državljani so od nje zahtevali spremembe. To je tudi uresničila, sedaj pa zaradi tega dobiva očitke.
 
Medtem pa veliko držav očitno kritizira tudi domnevno nemško hegemonijo v Evropi.
 

V Evropski uniji nemška beseda velja za najglasnejšo in najbolj verodostojno. Tako v času ukrajinske kot evrske krize je bila Nemčija glasnik evropske besede. Med begunsko krizo pa kanclerka ni pravočasno ugotovila, da ji manjka podpornikov. Po sprejetju brexita se Nemčija še bolj nahaja v središču pozornosti, narašča pa tudi strah pred njo, saj ji manjka odločilna protiutež. Z izstopom Velike Britanije je Nemčija izgubila pomembnega zaveznika, Italija pa že išče priložnost, da zapolni nastalo praznino.

Priznavanje težav, nudenje rešitev

Iv Franciji in Nemčiji.
 

V primerjavi s preostalo Evropo je Nemčija imela dolgo časa dober politični položaj, sedaj pa se je tudi pri nas začela razvijati desnica. Gospodarska in finančna kriza leta 2008 sta na slab glas spravili celoten liberalni sistem zahodnega kapitalizma. Iz tega je vzklila splošna kritika zahodnega elitizma, ki ni le pojav Trumpe volilne kampanje v ZDA. Mnogo državljanov se je počutilo kakor da se njihovih strahov ne jemlje resno in je oporo iskalo v enostavnih odgovorih. Naključne spletne strani so imele enako kredibilno moč kot uradne tiskovine. Ponovno je potrebno stopiti v stik z ljudmi, politiki pa vzroke za lastne neuspehe ne smejo prevaliti na Evropsko unijo. Pri tem priznavanje težav in nudenje rešitev ne sme pomeniti, da sprejemamo predloge populistov. Ne smemo prestopiti meja demokratičnih okvirjev.