ZGODOVINA GLEDALIŠČA OD DVORNEGA TEATRA DO FEDERALNEGA SISTEMA

Narodno gledališče Mannheim (© Christian Kleiner), Nemško narodno gledališče Weimar (© Thomas Müller), Narodno gledališče na Max-Joseph-Platz, München (© Felix Löchner)
kolaž

Nemška gledališka scena je znana po svoji raznolikosti. Toda zakaj ni v Nemčiji nobenega narodnega gledališča?

Vedno znova se zastavlja vprašanje, predvsem iz tujine, zakaj v Nemčiji ni narodnega gledališča. Nemčija ima izrazito bogato gledališko tradicijo in v primerljivih deželah kot sta Avstrija in Francija seveda obstajajo tudi narodni odri. – V Nemčiji pa resnično še nikoli ni bilo narodnega gledališča. Državna gledališča, kot so na primer v Karlsruheju, Düsseldorfu ali Dresdnu, niso narodna gledališča, temveč deželna gledališča, torej sodijo k deželam Baden-Württemberg, Severno Porenje-Vestfalija in Saška. Kultura, tako so sklenili po letu 1954, je stvar posamezne dežele. Tudi tako imenovani narodni gledališči v Weimarju in Mannheimu se od odrov v drugih nemških deželah razlikujeta samo po imenu – ne pa po svoji funkciji.

Nemško gledališče (Deutsches Theater) v Berlinu ima sicer reprezentativno ime in kraj, in je eno od vodilnih odrov v Nemčiji, vendar ne gre za gledališče, ki bi ga financirala zvezna država in bi bilo narodno zamišljeno. Ulrich Khuon, ki je direktor od leta 2009, razmišlja seveda tudi o narodnem v gledališču, vendar je daleč od tega, da bi si Nemško gledališče hotel zamišljati kot narodno gledališče: »Pojem narodnega je trenutno tako omejen, številni, ki ga uporabljajo, ga zgolj zlorabljajo za odpor do drugih, tako da ga je težko uporabljati brez konteksta. Kulture so vselej prepletene; narodno, ki bi črpalo samo iz sebe, ne obstaja.«

  • Nemško narodno gledališče Weimar Thomas Müller
    Nemško narodno gledališče Weimar
  • Narodno gledališče Mannheim Christian Kleiner
    Narodno gledališče Mannheim
  • Narodno gledališče na Max-Joseph-Platz, München Felix Löchner
    Narodno gledališče na Max-Joseph-Platz, München
To pa seveda ne pomeni, da je pojem narodnega za Khuona popolnoma neuporaben: »Sočasno obstaja ›zavest o krajevnem‹ ali občutek za domovino – to pomeni senzibilnost za način, kako so se na določenem kraju nabirale kulturne izkušnje, kako so vplivale na vrednost in način življenja.«

DVORNO GLEDALIŠČE

Zgodovinsko gledano v Nemčiji pravzaprav nikoli ni prišlo do jasne odločitve proti narodnemu gledališču, vendar tudi nikoli ni prišlo do trenutka, ko bi o tem lahko odločali. Želja pa je bila prisotna že vse od Lessinga dalje – realno gledano, bi se prva priložnosti ponudila ob ustanovitvi Nemškega cesarstva leta 1871. Vendar je takrat obstajalo Kraljevo gledališče na trgu Gendarmenmarkt, Nemško cesarstvo je bila monarhija in Kraljevo gledališče je bilo seveda vodilni oder. Narodno gledališče bi takrat predstavljalo predvsem republikansko žalitev.

Vendar je ne glede na to zgodovina gledališča v Nemčiji, četudi izhaja iz dvornih gledališč od druge polovice 19. stoletja dalje, zgodovina republikanske misli, kot lahko povzamemo po obsežni knjigi Güntherja Rühlesa z naslovom Theater in Deutschland 1887–1945 (Gledališče v Nemčiji med leti 1887–1945). Berlinski vzpon Maxa Reinhardta od 20. stoletja naprej in njegov prevzem Nemškega gledališča je to hišo povzdignil na prvo mesto v Berlinu in Nemčiji. Tudi sam Reinhardt je imel to vizijo reprezentativne ustanove, toda ko je leta 1911 ali 1912 dosegel vrhunec svojega berlinskega ustvarjanja, ga je bolj zanimala širitev kot pa preboj v sam nacionalni vrh.

DECENTRALIZIRANA STRUKTURA

Ob koncu monarhije leta 1918 bi si lahko šele prvič zares zamislili narodno gledališče. Vendar je takrat takšni ustanovitvi oporekal socialistično-republikanski duh časa. Vodilne gledališke sile so se bolj ukvarjale z republiko svetov kot pa z narodnim gledališčem. Narodna misel ni več štela kot napredna, tako kot v 19. stoletju, temveč je dobila nekaj konservativnega in reakcionarnega.

Tako je ostalo vse do danes. V NDR je gledališče na Schiffbauerdammu s pomočjo Brechta že pred Nemškim gledališčem pridobilo vlogo narodnega reprezentativnega gledališča. Na zahodu mesta so leta 1960 ustanovili Gledališko srečanje (Theatertreffen), ki ga lahko vidimo kot nadomestek, ki enkrat na leto zrcali raznoliko, decentralizirano strukturo nemške gledališke scene. V tem se v svojem bistvu vse do danes ni nič spremenilo in tega tudi nihče ne želi spremeniti – decentralizirana struktura je velika odlika nemškega gledališča.

Ulrich Khuon iz Nemškega gledališča pa si idejo narodnega razlaga po svoje: »Gledališče so strokovnjaki s smislom za lokalno. In Berlin v sebi ohranja to razdvojeno in v večini nasilno preteklost minulega stoletja, kakor tudi veliko sodobno odprtost. Nemška gledališča skušajo zapolniti to vrzel, vse do nevarnosti zaprtega nacionalnega mišljenja. Bolj kot je izostren smisel za lokalno, toliko bolj učinkovito se ga da prenesti v druge prostore.« Takšno mišljenje lahko zopet pojmujemo kot zelo nemško, in je kot takšno reprezentativno za nemško gledališče. Vendar narodnega gledališča, ne tukaj ne kje drugje, še dolgo ne bo.