Kultura spomina »Brezbrižnosti se ne da prikriti«

»Austerlitz« Sergeia Loznitsa
»Austerlitz« Sergeia Loznitsa | Foto (izrez): © déjà-vu film

Sergei Loznitsa je za film »Austerlitz« s kamero opazoval obiskovalce koncentracijskih taborišč. Kaj lahko kultura spomina doseže danes? Intervju z ukrajinskim režiserjem o njegovem nagrajenem dokumentarnem filmu.

Gospod Loznitsa, v Nemčiji živite že veliko let. Po dokumentarnih filmih o dogodkih na trgu Maidan v Kijevu in poskusu državnega udara v Moskvi leta 1991, ste sedaj posneli zelo impresiven film o obiskovalcih spominskih koncentracijskih taborišč Sachsenhausen pri Berlinu in Dachauu blizu Münchna. Kako ste prišli do te teme?

Idejo sem dobil, ko sem prvič obiskal spominsko koncentracijsko taborišče Buchenwald. Bilo je čudno, nisem vedel, kakšno stališče naj zavzamem do tega kraja. Zato sem se odločil, da posnamem film: kako kot turist doživim takšen kraj? Kajti nekdanja koncentracijska taborišča so po eni strani spominski kraji in pokopališča, po drugi strani pa kraji učenja, ki naj bi ponazarjali, kako je delovalo kolesje uničevanja.

Ali se vam zdi, da je težko združiti ta dva vidika?

Po mojem mnenju se ta dva vidika, spominski kraj in kraj za učenje, izključujeta. In zato se ljudje tam čudno obnašajo. Kajti na mestu spomina se lahko poglobimo zgolj vase ali molimo. In to je v nasprotju s pričakovanji turistične ekskurzije na »kraj za učenje«. Drugo vprašanje, ki se mi je porodilo pa je, ali je na takšnem kraju mogoče grozote prikazati tako, da jih bodo ljudje dojeli.

Trailer »Austerlitz« Sergeia Loznitsa
Trailer »Austerlitz« Sergeia Loznitsa

V »Austerlitzu« dosledno sledite estetskemu konceptu. Film je črno-bel. Sestavljajo ga dolge, jasno zastavljene sekvence. Ni komentarjev ali glasbe v ozadju, niti intervjujev ali mednaslovov. Poziva občinstvo, naj samo pride do zaključkov.

Pri mojem delu mi je zelo pomembno, da dam občinstvu možnost za razmislek. Ne želim vsiljevati svojega mnenja. Zame je kino to, kar se dogaja v glavah gledalcev. Estetski namen filma je oblikovati distanco in ločiti filmsko dogajanje od vsakodnevnih vsebin oz. toka življenja. Tako imamo možnost, da si reči ogledamo posamezno ter bolj podrobno. To je osnovni pogoj, da lahko sploh razmišljamo o nečem.

Vaš film vztrajno prikazuje masovni turizem na spominskih krajih: sonce sije, obiskovalci so lahkotno oblečeni, nosijo nahrbtnike in sončna očala. In skoraj vsi so opremljeni s pametnimi telefoni, foto aparati in avdio vodiči. Videti je, kot da bi obiskali grad ali park. Ta vrsta masovnega turizma se zdi neprimerna za spominske kraje. Ste zato film snemali poleti, da bi vse to še bolj poudarili?

Gledalci se morajo sami odločiti, ali se ljudje obnašajo primerno ali ne. Prepričan sem bil, da je film bolje snemati poleti – ker takrat vse skupaj še bolj pride do izraza. To je hiperbola: če želiš, da ljudje nekaj opazijo, moraš to poudariti. V bistvu ni pomembno, kako so obiskovalci oblečeni. Brezbrižnosti pa se ne da prikriti. Lahko jo vidiš v očeh.

»Austerlitz« Sergeia Loznitsa »Austerlitz« Sergeia Loznitsa | Foto (izrez): © déjà-vu film Kako si razlagate obnašanje obiskovalcev?

Ljudje, ki obiščejo nekdanje koncentracijsko taborišče se srečajo s smrtjo. Smrt je, tako kot rojstvo, del človeškega vesolja. Vendar je v naši kulturi skupaj z religijo izločena iz življenja. Vedenje obiskovalcev, kot ga vidite v filmu, je odraz tega, da ne vedo kako shajati s smrtjo.

Presenetljivo je, da številni obiskovalci na kraju nekdanjih koncentracijskih taborišč fotografirajo ali celo delajo selfije. Še posebej moteče je, ko ljudje pozirajo pred vrati z zloglasnim napisom »Delo osvobaja«. Zakaj se ljudje fotografirajo na takšnem kraju?

Za to je gotovo več razlogov, kajti spominske kraje obiskujejo zelo različni ljudje. Filozof Zygmunt Bauman in kulturologinja Aleida Assmann sta proučevala to vprašanje. Z gotovostjo lahko trdimo, da ljudje na teh krajih iščejo identifikacijo. Običajno fotografiramo, da bi pozneje svoje spomine delili z drugimi. Pa vendar, ali resnično želimo deliti fotografijo ali selfi poleg napisa »Delo osvobaja« s svojimi bližnjimi? To je zanimivo vprašanje. Meni na primer, je bilo zelo zanimivo spremljati, katere narodnosti obiskujejo nekdanja koncentracijska taborišča. Poleg Nemcev je bilo še veliko Američanov, Avstralcev, Italijanov in Špancev – redke pa so bile skupine iz Vzhodne Evrope.

»Austerlitz« Sergeia Loznitsa »Austerlitz« Sergeia Loznitsa | Foto (izrez): © déjà-vu film Kako se po vaših izkušnjah spominjajo holokavsta v Vzhodni Evropi – v krajih v Belorusiji in Ukrajini, kjer se je med drugo svetovno vojno dogajal pokol judovskega prebivalstva?

Na področju nekdanje Sovjetske zveze domala ni obeležij posvečenih holokavstu. Vzemimo za primer Kijev: v Babjem Jaru je bilo v času nemške okupacije pobitih deset tisoč Judov. Toda šele leta 1970 so žrtvam postavili prvi spomenik. Ljudje so se morali zanj zelo boriti.

Spominska kultura se je v Nemčiji razvijala skozi desetletja in se prebijala skozi številne ovire.

Če se zgodi nekaj groznega, se je treba s tem soočiti, tega ne moremo kar ignorirati. Danes vemo, da travmatske posledice nosi še več generacij. Zato se mi zdi zelo nevarno, da se ne bi ukvarjali s temi temami.
 

Sergei Loznitsa Sergei Loznitsa | Foto (izrez): © déjà-vu film Sergei Loznitsa je bil rojen leta 1964 v Belorusiji, odraščal pa je v Ukrajini. Delal je tudi kot raziskovalec na Inštitutu za kibernetiko v Kijevu. Leta 1997 je končal študij filmske umetnosti v Moskvi. Loznitsa je avtor številnih dolgih in kratkih filmov, vklju no z dokumentarcem Majdan (2014) in odličnima igranima filmoma Moja sreča (Schastye moe, 2010) in V megli (V tumane, 2012). Njegov dokumentarec Austerlitz je leta 2016 dobil nagrado zlati golob, glavno nagrado leipziškega mednarodnega festivala dokumentarnega filma. Režiser od leta 2001 živi z družino v Nemčiji.