KULTURA SPOMINA IZOGIB PATOSU

Spomenik žrtvam holokavsta | Berlin
Spomenik žrtvam holokavsta | Berlin | Foto (isek): Marko Priske

Nemška mesta so polna spominskih krajev. Vendar se je kultura spominjanja po koncu druge svetovne vojne in po nemški združitvi leta 1989 temeljito spremenila.

Spomeniki preteklih stoletij so večinoma kipi, na primer kipi Rolanda iz 14. do 17. stoletja, ki simbolizirajo mestne pravice, ali kipi vojskovodij in knezov na konjih, ki se zgledujejo po rimskih predlogah. Njim sledijo kipi Goetheja in Schillerja iz obdobja nemške klasike. Po nemško-francoski vojni in ustanovitvi Nemškega cesarstva 1871 si je narod postavil številna nacionalna obeležja zmag. Še zlasti kult okoli Bismarcka se odraža v 146 Bismarckovih stolpih in stebrih ter nadaljnjih 550 spomenikih.

Nemška mesta so polna spominskih krajev. Vendar se je po prvi svetovni vojni vsekakor spremenil njihov značaj. Namesto slavnostnih spomenikov zmag so nastala obeležja, posvečena, kot se reče, junaško padlim vojakom. Po koncu uničujoče druge svetovne vojne ni bilo več čutiti potrebe po slavljenju junakov in pogosto so že obstoječim spomenikom dodali samo še tablo z imeni padlih sodržavljanov.

OBELEŽJE NAMESTO SPOMENIKA

Spomeniki, ki bi častili nacionalni ponos ali izredne osebnosti iz politike, kulture in znanosti, dandanes niso več primerni. Namesto spomenikov te vrste nastajajo obeležja proti vojni, proti izgonu in genocidu. Od približno sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je začelo spominsko obeleževati pregon in uboj evropskih judov, nastaja vse več spominskih krajev posvečenih tej tematiki, nazadnje je nastalo berlinsko spominsko obeležje holokavsta. Na številnih krajih najdemo »kamne spotike«: majhne, z medenino prevlečene tlakovce, na katere so vgravirana imena. Ležijo pred hišami, v katerih so omenjeni nekoč živeli, preden so postali žrtve nacionalsocialističnega iztrebljanja. Nemčija svojo politično in moralno odpoved med nacionalsocialistično diktaturo tematizira z obeležji in spominskimi kraji v tolikšni meri, kot si je v drugih deželah ne morejo niti predstavljati.
  • Spomenik žrtvam holokavsta | Berlin Foto: Marko Priske
    Spomenik žrtvam holokavsta, Berlin 2005. Obeležje holokavsta, ki ga je zasnoval ameriški arhitekt Peter Eisenman, je postal kot osrednji spominki kraj v neposredni bližini Brandenburških vrat pravi magnet za obiskovalce. Predstavlja polje z 2.711 različno visokimi, delno poševnimi betonskimi kvadri in podzemnim informacijskim centom, kjer je predstavljena zgodovina pregona judo
  • Spomenik Romom, umorjenim v času nacizma, Berlin 2012 Foto: Marko Priske
    Spomenik Romom, umorjenim v času nacizma, Berlin 2012. Izraelski umetnik Dani Karavan je mesto spomina v četrti Tiergarten zasnoval kot okroglo, globoko in temno korito, v katerem je trikotni otoček, kjer vedno leži svež cvet. Območje je obdano s steklenimi tablami, na katerih je zapisana kronologija genocida.
  • Spominska in informacijska točka posvečena žrtvam nacionalsocialističnih umorov z »evtanazijo«, Berlin 2014. Foto: Marko Priske
    Spominska in informacijska točka posvečena žrtvam nacionalsocialističnih umorov z »evtanazijo«, Berlin 2014. Sprva jim je bila posvečena v bližini filharmonije postavljena monumentalna skulptura iz dveh rjastih jeklenih plošč ameriškega umetnika Richarda Serre iz leta 1986. Leta 2014 pa sta Ursula Wilms in Heinz W. Hallmann kot dodatek zasnovala svetlomodro stekleno steno in dolg betonski pult z informativnimi besedili in videoposnetki.
  • Kamni spotike (Stolpersteine). Foto: Karin Richert
    Kamni spotike (Stolpersteine). Na pločnikih pred hišami najdemo »Stolpersteine«, s katerimi nas umetnik Gunter Demnig spominja na v času nacionalsocializma deportirane in umorjene prebivalce. Od leta 1992 so v Nemčiji in dvajsetih drugih evropskih državah položili 60.000 kvadratnih medeninastih ploščic, na katere so ročno vgravirana imena in letnice.
  • Spomin na žrtve političnega pregona na sovjetskem okupacijskem območju (SBZ) in v NDR med leti 1945 in 1989, Jena 2010. Foto: Kristian Philler
    Spomin na žrtve političnega pregona na sovjetskem okupacijskem območju (SBZ) in v NDR med leti 1945 in 1989, Jena 2010. Spomenik je našel mesto pred nekdanjo podružnico Ministrstva za državno varnost NDR. Po zamisli umetnikov Sibylle Mania in Martina Neuberta je na jekleno ploščo zloženih 285 škatel za dokumente iz barvnega betona, ki spominjajo na brezdušno upravno perfekcijo pri pregonu nasprotnikov režima.
  • Spomenik svobode in enotnosti, Berlin. © Milla & Partner
    Spomenik svobode in enotnosti, Berlin. Po zasnovi agencije za prireditve Milla & Partner in koreografinje Sashe Waltz naj bi na mestu nekdanjega nacionalnega spomenika cesarja Wilhelma postavili »Meščane v gibanju«. Lupina, v katero bo mogoče stopiti, naj bi se glede na gibe obiskovalcev, premikala gor in dol. »Gugalnica enotnosti«, kot ji pravijo, bo prej ali slej postala sporna.
  • Spominsko obeležje nemške delitve, Marienborn. Foto: Gedenkstätte Deutsche Teilung Marienborn
    Spominsko obeležje nemške delitve, Marienborn. Na 7,5 hektarjev veliki površini ob avtocesti A2, nekdanjem najpomembnejšem mejnem prehodu NDR, lahko nekdanji tranzitni potniki pokukajo za kulise in obiščejo oddelek za potne liste, kontrolno točko vozil in interne pisarne. V nekdanjem poslopju štaba je trajna razstava o zgodovini tega mejnega prehoda.
  • Spominsko mesto Berlin Hohenschönhausen, Berlin 1994, 2013. © Gedenkstätte Berlin-Hohenschönhausen/Gvoon
    Spominsko mesto Berlin Hohenschönhausen, Berlin 1994, 2013. Osrednji preiskovalni zapor organa državne varnosti je bil najbolj zloglasen kraj v NDR. Sobe, kjer so izvajali zasliševanja, in celice, v katerih so psihično mučili ujetnike, so ohranjene v vsej svoji banalnosti in neprijaznosti. Arhitekt HG Merz je zgradbo in razstavo senzibilno uredil v impresivni spominski kraj.
  • Spomenik nemške zvezne vojske, Berlin 2009. Photo: Bundeswehr/Bienert
    Spomenik nemške zvezne vojske, Berlin 2009. Arhitekt Andreas Meck je na območju Zveznega ministrstva za obrambo uredil spomenik v obliki betonskega kvadra s predrtimi, bronastimi stranskimi stenami, do katerega je omogočen dostop z zunanje strani. V notranjosti je na steno »Sobe miru« v pet sekundnem taktu projiciranih 3100 imen pripadnikov zvezne vojske, ki so izgubili življenje.
  • Gozd spomina, Potsdam 2016. Foto: Bundeswehr/Hannemann
    Gozd spomina, Potsdam 2016. Objekt posvečen v tujini padlim vojakom nemške zvezne vojske, ki ga je zasnovala arhitekturna pisarna Rüthnick, je umeščen med drevesa okoli vojašnice za operativna povelja. 150 metrov dolga pot z razstavnim prostorom na začetku in sobo miru na koncu je obdana s sedmimi stelami s spominskimi tablami in spomeniškimi nasadi, ki so jih prinesli iz območij posredovanja zvezne vojske.
Novejši spomeniki skušajo s svojo tipologijo in zasnovo posredovati občutke ogroženosti, izkoreninjenja in obupa ter včasih simbolično, včasih neposredno prek scen z železniškimi vagoni, prtljago in podobnim, spominjajo na deportacijo in uničenje. Po številnih spominskih krajih, ki obeležujejo usodo judov, so v zadnjem času uredili podobna spominska mesta tudi za Rome, homoseksualce ter žrtve evtanazije.

OHRANJANJE SPOMINA

Nov povod za spominjanje je bila nemška združitev. Vendar se do sedaj še niso mogli dogovoriti za enotne spomenike v Leipzigu, prizorišču ponedeljkovih demonstracij 1989, in glavnem mestu Berlin. Zdi se, da je ohranjanje spomina na nepravilnosti v NDR veliko lažje. Muzej posvečen berlinskemu zidu poskuša ponazoriti to nečloveško pregrado, čeprav so za njo po združitvi zabrisali vse sledi. Mejni prehod na avtocesti A2 med Braunschweigom in Magdeburgom, od leta 1996 »Spominski kraj nemške delitve Marienborn«, je postal kraj spomina in zgodovinsko-političnega izobraževanja. Nekdanja poslopja in zapori organov državne varnosti NDR od Rostocka do Erfurta so dandanes odprti kot kraji dokumentacije in spomina, vodilni med njimi pa je zloglasni preiskovalni zapor državne varnosti Berlin-Hohenschönhausen in »Stasi muzej« v nekdanjem Ministrstvu za državno varnost.

Spominjanje krivic iz časa nacionalsocializma in diktature Enotne socialistične partije Nemčije so med cilji zvezne vlade. Druge politične teme in aktualna politična zgodovina kot na primer evropska enotnost so manj prisotne in le redko kdaj upodobljene s spominskimi obeležji.

Dva spomenika novejšega datuma, ki sta povezana z vojsko, nakazujeta na nove oblike: na območju Ministrstva za obrambo v Berlinu stoji od leta 2009 osrednji spomenik nemške zvezne vojske, posvečen spominu na padle vojake. »Gozd spomina« se imenuje spominski kraj pri Potsdamu, ki spominja na vojake nemške zvezne vojske, ki so izgubili življenje med vojaškimi akcijami v tujini.

Novejšim spomenikom in obeležjem je skupno, da prek arhitekturne zadržanosti in decentne zasnove ne posredujejo nikakršnega patosa. Ne ponazarjajo nacionalnega ponosa ter želje po oblasti in niso nastrojeni proti drugim narodnostim, temveč nosijo neko moralno sporočilo. Posredovali naj bi uvid ter ponižnosti in pozivali k toleranci in človeškosti.