FILMSKA IN TELEVIZIJSKA REŽIJA ŽENSKE NAPREJ

Producentka Bettina Brokemper (desno) in režiserka Nicolette Krebitz na podelitvi nagrade Lola 2017
Producentka Bettina Brokemper (desno) in režiserka Nicolette Krebitz na podelitvi nagrade Lola 2017 | Foto (izsek): © Eventpress | Deutsche Filmakademie

Nova študija nemške ustanove za podporo filmski umetnosti (Filmförderanstalt, FFA) je dokazala to, nad čimer se združenja kot je Pro Quote Regie že dolgo pritožujejo. Vendar so predlogi za rešitev vsekakor naleteli na kritiko.

V Nemčiji je na področju filma na ključnih kreativnih položajih zaposlenih znatno več moških kot žensk. Še zlasti režiserkam je dostop otežen, saj se tisti, ki v filmski industriji odločajo, bojijo rizika in delo raje zaupajo preskušenim formatom in osebam – večinoma moškim kolegom režiserjem. V branži pa je razširjena tudi stereotipna delitev vlog, po kateri naj ženske ne bi imele enakih vodilnih sposobnosti kot moški.

Do teh ugotovitev so prišli pri študiji Spol in film – okvirni pogoji in razlogi za delitev spolov filmskih ustvarjalcev na vodilnih položajih v Nemčiji, ki jo je naročila ustanova za podporo filmski umetnosti (FFA) in objavila februarja 2017. Rezultati ne presenečajo. Institucije kot sta društvo za enakopravnost Pro Quote Regie ali filmsko-politična informacijska služba black box se že leta pritožujejo nad premajhno zaposljivostjo filmskih ustvarjalk v Nemčiji, kakor tudi nad neenako porazdelitvijo produkcijskega denarja. Že leta 1976 je Društvo filmskih ustvarjalk med drugim zahtevalo, naj se 50 odstotkov vseh sredstev nameni projektom, ki jih vodijo ženske..

NAJNIŽJE TOČKE IN MEJNIKI

Študija kot prvo vsekakor potrjuje nepravilnost porazdelitve sredstev. Ugotavljajo na primer, da so le 22 odstotkov igranih in dokumentarnih filmov, ki so bili na programu med leti 2011 in 2015, režirale ženske.

Barbara Rohm, soustanoviteljica Pro Quote Regie, študijo pojmuje kot »pomembno analizo«. Leto 2016 je bilo sicer na veliko citirano kot »kinotečno leto žensk«, v katerem so med drugim igrali filmi Toni Erdmann od Maren Ade, Vor der Morgenröte od Marie Schrader in Wild od Nicolette Krebitz. Pa vendar ti posamezni uspehi varajo, saj je bilo število filmov v kinematografih, ki so jih režirale ženske, v tem obdobju celo nižje od povprečja in je leta 2015 doseglo »žalostno najnižjo točko« s 15 odstotki.
 

Kakor koli, poudarja Rohm, pa se je od ustanovitve Pro Quote Regie nekaj reči obrnilo tudi na bolje. Na primer k noveli zakona o porabi filmskih subvencijskih sredstev je bil dodan paragraf o enakopravnosti spolov in paritetni zasedbi komisij. Posledica je, da je zdaj v vseh komisijah FFA enako število moških in žensk. »To je pravi mejnik,« se zdi Barbari Rohm. Po vzoru švedskega filmskega inštituta so tudi v sporazum o medijski koaliciji za Berlin in Brandenburg leta 2016 zapisali cilj na deželni ravni: dolgoročno naj bi polovico naročil na področjih produkcije, scenarija in režije prevzele ženske. V kolikšni meri bo ta »dolgoročni« cilj dosežen, bomo še videli.

POMANJKANJE NA VIDIKU

Študija »Spol in film« je prav tako osnovala ukrepe za premagovanje neenakosti. Med drugim tudi usposabljanje tistih, ki odločajo, in komisij, ki izbirajo; nastala je knjižica z naslovom »Različni obrazi režije«; situacijo pa naj bi tudi spremljali, torej sistematično zbirali podatke o porazdelitvi dela med spoloma.

Kot se zdi Ellen Wietstock, ki vodi informacijsko službo za filmsko politiko black box, so ti predlogi vsekakor »odločno premalo«. Tudi spremljanje nenazadnje pomeni samo to, »da že znano pomanjkanje samo zaznamo«.

Wietstock redno zelo natančno pregleduje porazdelitev subvencijskih sredstev na zvezni in deželni ravni. Med drugim je pri tem ugotovila, da so v regiji Berlin-Brandenburg – najpomembnejšem filmskem in medijskem področju v Nemčiji – možnosti za režiserke, da bi dobile subvencijo, najslabše. Leta 2016 je Medienboard Berlin-Brandenburg podprl 31 projektov, ki so jih prijavili režiserju, v skupni vrednosti 10,2 milijona evrov, in zgolj 6 projektov režiserk, v skupni vrednosti 1,5 milijona evrov.

USTVARITI JE TREBA GOSPODARSKE SPODBUDE

Barbara Rohm v tem kontekstu navaja problem, da je s strani filmskih ustvarjalk še zmeraj premalo prijav. »Ne zato, ker ne bi bilo projektov! Ampak kot prvo je nujno sodelovanje neke televizijske postaje, kar je za ženske pogosto zelo težko, saj je tudi na področju televizije njihova kreativnost močno zatirana. Kot potrebujejo producenta in distributerja, ki sta pripravljena sodelovati.« Zato so režiserke pri svojem namenu pogosto obsojene na neuspeh, še preden bi se pravzaprav sploh prijavile.

»Obstaja le en smiseln ukrep,« se zdi Ellen Wietstock, »in sicer, da se komisije, ki podeljujejo subvencije, obvežejo, da bodo določen odstotek denarja namenile projektom pod žensko režijo.« Če bi po tej poti ustvarili gospodarske spodbude, bi se našli tudi producenti, ki bi želeli delati z režiserkami. Wietstock poziva tudi, naj institucije, ki podeljujejo subvencije, med rezultati objavijo tudi to, koliko prijav režiserk in koliko prijav režiserjev so prejeli: »transparentnost, ki bi morala biti samoumevna.«

KAJ SLEDI NA PODLAGI TEH DEJSTEV?

Za Barbaro Rohm se najpomembnejše sporočilo študije Spol in film glasi, da je treba bolj ozavestiti »stereotipe o moško konotiranih predstavah glede poklicev in vlog na področju filma«. Tisti, ki v komisijah odločajo o subvencijah, bi se morali vprašati o lastnih kriterijih zaznavanja pri vrednotenju projektov in oseb. »Tam, kjer se ustavi pogled na zmeraj enakem, ker to obeta uspeh, je potreben pogum, da zamenjaš perspektivo.«

»Študija je podala analizo situacije, zdaj pa ostaja vprašanje: ali je tudi želja po spremembi?« povzame. Pri tem ne verjame v prostovoljno obvezo filmskih pokroviteljev, da bodo poskrbeli za več enakopravnosti med spoloma. »Druga združenja kot je FIDAR (Ženske v nadzornih odborih) so se deset let zanašala na prostovoljnost, a zgodilo se ni nič – dokler niso uvedli kvote.«