Glasbena kritika 2017 Glasbeno novinarstvo v digitalni dobi

Glasbeno novinarstvo se bliskovito spreminja. Stari mediji so vse bolj redki.
Glasbeno novinarstvo se bliskovito spreminja. Stari mediji so vse bolj redki. | Foto ⓒ Ralf Dombrowski

Zdi se, da je glasbena kritika dandanes nekje med kvoto, poslovnimi interesi pripravništvom. Zadnje korifeje tega področja, kot je bil Joachim Kaiser, so preminile. Kar je ostalo, so perspektive med zahtevami in ljubiteljstvom. Mar ni tako?

Leta 2009 je Joachim Kaiser (1928 – 2017) v svoji videokolumni na vprašanje gledalca, zakaj potrebujemo glasbene kritike, odgovoril: »Svet sploh ne potrebuje glasbenih kritikov.« Ter nato podrobno utemeljil, zakaj kljub temu obstajajo: v svetu, kjer je preveč informacij, je naloga glasbe, da malce blaži dezinformacije preobremenjenih ljudi. Ta naloga ni odtlej nič manjša, vendar so možnosti čedalje manjše.

Pri čemer je bilo glasbeno novinarstvo že od nekdaj podvrženo spremembam – še zlasti v Nemčiji. To ponazarja že kratek zgodovinski pregled. Po zlati dobi meščanske glasbene kritike v 20. letih prejšnjega stoletja z ikonama, kot sta bila Alfred Kerr ali Alfred Polgar ter velikim kulturnim prodorom, ki je bil povezan s fašizmom (predvsem v Evropi, prežeti z nacionalsocializmom), se je bilo treba pluralizma mnenj ter ocenjevanja umetniških del po demokratičnih kriterijih ter strokovnosti po letu 1945 sploh šele naučiti in privaditi.

PONOVNO NAUČENA KULTURNA TEHNIKA

Pri klasiki je bilo »naknadno spoznavanje« v preostalem svetu že priznanih komponistov in njihovih del, na primer Ravela, Bartoka ali Stravinskega, predvsem pa recepcija Nove glasbe tudi v »svobodni« Zahodni Nemčiji povod za začetek soočanja s preteklostjo. Poleg interpretativne kritike v kulturnih prilogah časopisov se je izoblikovala tudi skladateljska kritika na radiu, oboje pa se je združilo, ko sta ponovno začeli izhajati reviji Melos in Neue Zeitschrift für Musik. Hans Heinz Stuckenschmidt, ki je imel v času nacionalsocializma prepoved pisanja, je pri časopisu der Frankfurter Allgemeine Zeitung postal zahodnonemški glasbeno-kritiški doajen, pozneje sta mu sledila kolega, kritika velikega formata, Heinz-Josef Herbort pri Zeit in Joachim Kaiser pri Süddeutschen Zeitung. Obrobno področje jazza je obvladoval Joachim Ernst Berendt kot nekakšen univerzalni impresarij.
Glasbeni kritiki v pogovoru: Joachim Kaiser pri BR Alpha, Vir: YouTube

Najpozneje med gibanji leta 1968 sta se rock in pop uveljavila kot izraz mladinske kulture, ki je tedaj čedalje bolj obvladala tržišče, ter z menjajočimi se, jasno ločenimi stili, spremljala posamezne generacije in preko strokovnih revij ter ljubiteljskih poročil postala del resnega glasbenega novinarstva. Tako sedemdeseta in devetdeseta leta prejšnjega stoletja niso bila zgolj komercialno uspešna za glasbeno industrijo, temveč so predstavljala tudi zlato dobo uigrane glasbene kritike.

KRITIŠKA KRIZA

Najpozneje od preloma tisočletja dalje je glasbena industrija zaradi radikalnih sprememb, ki sta jih prinesla digitalizacija in internet, v večni krizi. Produkcija, nosilec, veriga uporabnikov ter do določene mere tudi izvajanje glasbe – vse to se je temeljito spremenilo. Z nekajletnim zamikom so posledice vidne tudi na področju medijev ter glasbenega novinarstva. Če se je spremenil že sam predmet opazovanja, kako so se spremenili šele pogoji dela. Če je glasbeni kritik prej veljal za privilegiranega »doorkeeperja«, ki je dobil nove albume dolgo pred drugimi, delil svoje vtise o koncertu s primerljivo majhnim številom drugih obiskovalcev ter imel ekskluzivni dostop do umetnikov, so novosti dandanes na voljo sočasno za vse. Vsak si lahko na YouTube ali podobnih portalih kadar koli brez težav ogleda posnetke v živo, poleg tega večina umetnikov kar samih poskrbi, da vse, kar moramo vedeti, pride v javnost preko socialnih medijev.

Obdobje kritiških papežev, kot sta bila Stuckenschmidt in Kaiser, je mimo. Sodobna spletna družba, pospešena na realni čas, ne proizvaja zgolj vse več glasbenikov ter vse več različnih žanrov in stilov, temveč tudi domala nepregledno število bolj ali manj kritičnih poslušalcev s spletnimi stranmi, blogi in pousti. Glasbena kritika pa s takšno konkurenco ni izgubila zgolj zanimanja, pomena in vpliva. Na nitki je profesionalizem celotne branže, in s tem ne mislimo zgolj kakovosti besedil in prispevkov. Gre za spremembo v strukturi, ki vodi od strokovnjakov k ljubiteljem, od novinarjev k blogerjem.

NI DENARJA, NI MNENJA

Kajti uvajanje študijskih programov glasbene kritike na univerzah (na primer leta 2015 v Dortmundu) ali novinarskih šol žal spremlja zaton klasičnih medijev. Naklade najpomembnejših nemških glasbenih revij se že dlje časa nižajo ter vse skupaj predstavljajo polovico naklade Spiegla. Številne revije kot Klassik heute ali JazzZeitung obstajajo samo še kot spletna različica, nekatere, kot sta bili Sono ali avstrijski Jazzzeit, so prenehale izhajati. Položaj revij pa še dodatno otežuje konkurenca brezplačnikov, kot je Intro.

Časopisne založbe, ki jih je zaznamoval reklamni trg, vse bolj varčujejo pri strokovnih glasbenih urednikih ter specializiranih zunanjih sodelavcih. Javni mediji, čeprav jih financirajo davkoplačevalci, morajo paziti na kvote, ter to rešujejo z izravnalnim »tromedialnim« sodelovanjem televizije, spleta in radia. Vendar se radio že zdaj vse bolj zgleduje po mainstreamovskem radiu – na katerem sedaj domala ni več instrumentalne glasbe, temveč samo še vokalna pop glasba. Aktualni primer: zamenjava vala oddajnika BR Klassik, ki bo leta 2018 prenesen iz etra v spletno in digitalno obliko, v korist mladinskemu pop valu BR Puls.