Hitri vstop:
Pojdi neposredno na sekundarno navigacijo (Alt 3)Pojdi neposredno na sekundarno navigacijo (Alt 3)Pojdi neposredno na glavno navigacijo (Alt 2)

Kultura spomina
»Varstvo na podlagi načela pravne države je odpovedalo«

Konferenca o beguncih v Evianu.
Foto (izrez): © picture alliance/Heinrich Hoffmann/ullstein bild

Nemci se po osemdesetih letih spominjajo leta 1938: pregona in nasilja nacionalsocialistov nad Judi in neuspele konference o beguncih v Evianu. Stefanie Schüler-Springorum, vodja centra za antisemitske raziskave na Tehniški univerzi v Berlinu, pojasnjuje aktualni pomen teh dogodkov.

Hannes Koch

Gospa Schüler-Springorum, leta 2018 se spominjamo dogodkov, ki so se zgodili pred osemdesetimi leti, leta 1938. Zakaj je bilo to leto tako odločilno za Nemčijo in Evropo?

Nacionalsocialistični režim je takrat doživel prvi vrhunec svoje moči. Ne z vojno, temveč z njeno grožnjo je Hitler uveljavil cilje svoje politike moči. Tako je predvsem Francijo in Veliko Britanijo prisilil, da sta popustili.

V Münchenskem sporazumu iz leta 1938 obe državi Nemškemu rajhu dovoljujeta delitev Češkoslovaške. Zahodni demokraciji sta se podredili diktaturi. Ali še dandanes prednjači ta interpretacija?

Ja, čeprav nekateri znanstveniki zdaj bolj resno jemljejo sodobno perspektivo. Francoska in britanska vlada seveda nista bili neumni in strahopetni. Pred seboj sta imeli travmo prve svetovne vojne in hoteli sta se izogniti temu, da bi spet umrlo na milijone ljudi. Leta 1938 še ni bilo mogoče z gotovostjo trditi, da bo Hitler kljub svojim uspehom v vsakem primeru napovedal vojno.
 
Nasilje nad Judi pa je naraslo že prej, prihajalo je do ubojev in deportacij; veliko nemških Judov je skušalo zapustiti deželo. V noči z 9. na 10. november leta 1938 so nacionalsocialisti, predvsem oborožena bojna enota SA, uničili judovske prodajalne, sinagoge in pokopališča v takratnem Nemškem rajhu. Na deset tisoče moških judovske veroizpovedi so deportirali v koncentracijska taborišča. Zakaj je prav ta novembrski pogrom v osrčju ukvarjanja z letom 1938?
 
Stefanie Schüler-Springorum je profesorica zgodovine in vodja centra za antisemitske raziskave na Tehniški univerzi v Berlinu. Foto: © Kirsten Nijhoff Predstavlja prelomnico v odnosu Nemškega rajha do svojih judovskih državljanov. Na številnih krajih so na primer pripadniki SA izvajali brutalno nasilje; starejše ženske so porivali po stopnicah, moške pa so v pričo njihovih otrok pretepali do smrti. Varstvo na podlagi načela pravne države je odpovedalo, in sicer v času miru. To je bil popoln šok za žrtve – kljub diskriminaciji, ki so jo doživljale že poprej. Ti dogodki so povzročili masovni beg judovskega prebivalstva.
 
Pred desetletji je bil v uporabi izraz »kristalna noč« (Kristallnacht) – olepšana beseda, ki asociira na razbita okna. Zdaj se je v javni rabi ustalil izraz »noč pogroma« (Pogromnacht).

Kolega zgodovinarja pravita, da tudi ta izraz ni ustrezen. Argumentirata, da do pogroma pride spontano, s strani ljudstva. Leta 1938 pa je do nacionalsocialističnega nasilja nad judovskimi prebivalci vsekakor prišlo načrtovano in organizirano. S tem se strinjam, čeprav najdemo tudi spontane nasilne ekscese in zanje nimamo boljšega izraza.

Nekaj mesecev pred novembrskim pogromom, poleti leta 1938, so se na pobudo ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta na konferenci v Evianu ob Ženevskem jezeru zbrali predstavniki 32 držav. Pogajali so se o sprejetju judovskih beguncev iz Nemčije. Ali drži, da takrat skoraj nobena država ni bila pripravljena sprejeti večjega števila dodatnih emigrantov?

Res je. To prikazuje tudi razstava pri spominskem Obeležju nemškega upora proti nacizmu (Gedenkstätte Deutscher Widerstand) v Berlinu. Samo diktator Dominikanske republike je bil pripravljen sprejeti 100.000 Judov. Vendar je le šestotim ali sedemstotim uspelo priti tja. Vlada Združenih držav Amerike je naposled obljubila, da bo izpolnila letno kvoto in izdala 27.000 dovolilnic za vstop v državo. Vsekakor pa je bilo za Jude v Nemčiji zelo težko pridobiti ustrezni dokument, tako imenovani »affidavit«. Velika Britanija je po novembrskem pogromu organizirala transport za otroke in tako rešila 10.000 dečkov in deklic.

Torej je iz Nemčije hotelo pobegniti precej več ljudi, kot so jih bile ostale države pripravljene legalno sprejeti?

Leta 1933 je v Nemškem rajhu živelo več kot 500.000 Judov. Do leta 1938 jih je skoraj tretjina že zapustila deželo. Tisti, ki so ostali, so večinoma prav tako hoteli proč. Večini ni uspelo. Nacisti so pobili približno polovico judovskega prebivalstva, ki je leta 1933 živelo v državi, tudi zato ker so jih ujeli v deželah, kamor so pobegnili.

Na primer v Holandiji in Franciji – v Evropi je prišlo do masovnega poboja približno šestih milijonov ljudi. V Nemčiji trenutno o konferenci v Evianu diskutirajo tudi zato, ker se danes večina evropskih držav brani sprejeti večje število beguncev iz arabskih in afriških dežel. Lahko v tem oziru leto 1938 primerjamo z letom 2018?

Po eni strani ne. Leta 1938 je nemška vlada napadla del lastnega prebivalstva. Danes pa ljudje bežijo iz različnih razlogov, zaradi revščine, izkoriščanja, vojne, zatiranja in naravnih katastrof. Poleg tega je šlo takrat za relativno majhno skupino, morda 300.000 ljudi. Dandanes je po vsem svetu na begu 70 milijonov ljudi. Od tega jih želi morda deset milijonov v Evropo. Podobna pa se mi vsekakor zdi argumentacija vlad, ki mislijo bolj na notranjepolitične posledice kot na stisko beguncev. Toda takratne vlade niso mogle vedeti, kaj se bo zgodilo le nekaj let pozneje – masovni poboj evropskih Judov. Tudi mi ne vemo, kam bodo begunska gibanja še vodila. Zavedati se moramo, da se lahko zgodijo dramatične reči, ki jih zdaj še niti ne slutimo.