Hitri vstop:

Pojdi neposredno na sekundarno navigacijo (Alt 3)Pojdi neposredno na sekundarno navigacijo (Alt 3)Pojdi neposredno na glavno navigacijo (Alt 2)

250 let Georga Wilhelma Friedricha Hegla
Mislec iz časa revolucije in velik humorist

Znamke iz časov Nemške demokratične republike (nem. DDR) s Heglovo podobo
Znamke iz časov Nemške demokratične republike (nem. DDR) s Heglovo podobo | © Deutsche Post

Leta 2020 praznujemo obletnico rojstva Georga Wilhelma Friedricha Hegla – misleca, čigar filozofija je postala ključen del revolucionarnega časa, v katerem je živel. Hegel je formuliral sodobni pojem družine, njegove teze o »končnem smotru« se vedno znova vračajo in njegova razmišljanja o egoizmu modernega človeka, v katerih ni moraliziral, še danes presegajo marsikatero aktualno obravnavo.

Tereza Matějčková

Letnico rojstva 1770 in s tem tudi jubilej si s Heglom deli tudi njegov sošolec in prijatelj Friedrich Hölderlin. Iz pisem vemo, kako zelo je Hegla fasciniral genialni pesnik, s katerim si je delil sobo v študentskem domu. Imela sta veliko skupnega: z navdušenjem sta sledila dogodkom okrog francoske revolucije, v tandemu sta prevedla Sofoklejevo Antigono in Hegel je pesniku celo posvetil pesem Eleusis. Pozneje pa je moral Hegel opazovati, kako je Hölderlin izgubljal boj z duševno boleznijo. Hölderlin ga je navdihoval na več načinov: z njegovo pomočjo je odkril moč poezije in domišljije ter uničevalno moč norosti.

Čas, v katerem sta moža živela, je bil revolucionaren. Na novo so bili definirani pojmi države, družine, religije in celo filozofije. Pozneje, ko je bil profesor in rektor berlinske univerze, se je Hegel v tem preobratu videl v vlogi ključnega akterja: v svojem delu je s filozofskega vidika razložil, zakaj je takrat prišlo do sprememb. Pravica posameznika do osebne svobode je bila rdeča nit v Heglovih delih. Sicer pa je bil eden prvih, ki je celotno filozofijo utemeljil na poudarku samodoločanja. Tako je Klaus Vieweg, ki je ob tej obletnici izdal veličastno biografijo, nemškega pravnega idealista opisal kot »filozofa svobode«.

Hegel je bil prav tako eden prvih, ki je tematiziral nevarnost poudarjanja individualnosti. Takšne težave je opazil pri romantikih in njihovi umetnosti, v kateri so na račun drugih – in navsezadnje tudi na svoj račun – v ospredje postavljali lastno notranjost.

Za Hegla je značilno, da v nobeni fazi ni zapadel v moraliziranje in da ni kritiziral egocentrizma časa, v katerem je živel. Pač pa je sprejel izziv, da predstavi koncept družbe, ki bi lahko zadostil pravici do individualnosti, hkrati pa tudi dejstvu, da se drugemu človeku zdimo individualni in edinstveni le, kadar si zremo iz oči v oči.

»S TREBUHOM ZA KRUHOM«

Hegel je živel v času revolucije, njegova filozofija je imela zato revolucionarni značaj, nestabilnost tega časa pa se je izražala tudi v njegovem življenju. Ko je med letoma 1805 in 1807 pisal Fenomenologijo duha, je bil v razmerju s Christino Burkhardt. Rodil se jima je nezakonski sin. Heglovo nadaljnje poklicno in zasebno življenje je zaznamovala negotovost: delal je kot novinar, urednik in gimnazijski profesor. To obdobje, ki ga je preživel v finančni stiski, je opisal kot izčrpavajoče. Vendar je njegovo filozofsko delo nadgradilo na prav poseben način: do takrat se ni pogosto zgodilo, da bi kakšen mislec v filozofijo vpeljal toliko različnih tem. V Heglovem delu pa pridejo na dan razmisleki tako o moderni družini, tržnem gospodarstvu in Shakespearu kot tudi o novinarstvu. Po Heglovih besedah mora filozofa zanimati vse.

Ko je kot štiridesetletnik, ki je hodil »s trebuhom za kruhom«, zaprosil za roko enaindvajsetletne Marie von Tucher, so bili njeni starši zgroženi in so skušali poroko preprečiti. Par se je kljub temu poročil in Hegel je v delu Oris filozofije pravice poudaril, da lahko o poroki odločata le bodoča zakonca. S tem ni pod vprašaj postavil le vloge dogovorjenih zarok, temveč je obenem odklonil poroko kot institucijo, katere funkcija je, da služi družbi. Namesto tega je poudaril, da je edini izvor ter cilj takšne združitve ljubezen.

Ljubezen je bila parola tistega časa. Romantiki so v njej videli posvetno absolutnost in tisto pravo vero, ki lahko nadomesti cerkev in njen »moralni despotizem«, kot je Hegel zapisal v svojem pismu Hölderlinu. Še posebej v Heglovih zgodnjih delih je razvidno, da je bila ljubezen tudi njegova šibka točka. Zanj je bila najvišje čustvo, v določenem pogledu pa tudi središče same resničnosti: vse, kar lahko označimo kot razmerje, lahko imamo tudi za ljubezen. Nič ne izvira iz samega sebe. Hegel prav ta vpogled v soodvisnost ljudi poudari kot motiv, ki bi lahko premagal nevarnost modernega egoizma.

Ta vidik je očiten v Heglovem pogledu na zakonsko zvezo. Ljudje vanjo vstopijo iz ljubezni, ki služi kot temelj, kar pa naj se ne bi končalo v »romantičnem« zavračanju zakonske zveze kot institucije. Da sta človeka na institucionalni ravni in z obredom povezana tudi pred drugimi, zvezo krepi. Hegel zakonsko zvezo nato prikaže kot duhovno nalogo, pri kateri ljudje vadijo, kako ostati skupaj kljub mnogim težavam. Podobno vlogo imata po Heglu tudi prijateljstvo ali skupno delo. Tudi tam gradimo odnose, ki nas presegajo in s tem, kot pripomni Hegel, širijo našo bit. Po Heglu veljajo ti razmisleki tudi za potomstvo. Rodnost in ljubezen se prepletata, zato so uresničitev tega otroci. Otroci naši svobodi niso samo v napoto, temveč starše tudi osvobajajo: več odgovornosti kot imamo do drugih, tem bolj smo samostojni in močni.

PRVI FILOZOF 19. STOLETJA

Hegel, ki je imel z Marie von Tucher dva otroka in ki je pozneje v družino sprejel še nezakonskega sina, je novoodkrito življenjsko stabilnost prenesel tudi v svoje poklicno življenje. Z 48 leti je dobil prvo službo v akademskem svetu – na berlinski univerzi. Tako se je pričela Heglova preobrazba v filozofskega prvaka tedanjega časa. Na berlinski univerzi, kjer je nato postal tudi rektor, je zaslovel s predavanji o filozofiji zgodovine. Predvsem se je ukvarjal s tezo o »končnem smotru« svetovne zgodovine. Nato so se prebivalci zahodnega sveta, predvsem Prusije, dokopali do najveličastnejše misli, ki se glasi: svoboda in svobodno samodoločanje se skladata s človekovim bistvom. Da pa bi lahko človek vendarle imel možnost, da svobodno odloča, morajo obstajati institucije, ki to svobodo ščitijo. V kolikor take institucije ne bi obstajale, bi bila svoboda privilegij herojskih ljudi. Toda prav v modernem svetu je pravica do svobode v institucijah na novo opredeljena tako, da naj bi si lahko vsak človek zagotovil lastno svobodo. S tezami o »končnem smotru« zgodovine Hegel ni mislil, da se nič več ne bo zgodilo. Prej je imel v mislih to, da ni mogoče formulirati nič višjega in da bodo družbe, ki so do tega spoznanja že prišle in so nato morda naredile korak nazaj, ponovno stremele k takšnim mislim.

Ko je Hegel leta 1831 umrl za kolero, je bilo jasno, da je preminil človek, ki bi lahko stal ob boku Aristotelu in Tomažu Akvinskemu. Vendar se je duh časa kmalu spremenil in mnogi so začeli interpretirati Heglovo optimistično filozofijo kot epizodo, ki nima nadaljevanja. Vendar se to ni uresničilo. Ob Heglovem 250. jubileju je jasno, v koliko različnih odtenkih je ta nemški idealist preživel. Težko si je predstavljati, da ima isti analitični Hegel, ki živi v anglosaškem svetu, kaj opraviti z eksistencialističnim, predrznim francoskim Heglom ali z družbeno kritičnim Heglom frankfurtske šole, ki kar koprni od zdravja. Kategorija zase pa je razposajeni, psihoanalitično-marksistični Hegel, za katerega si avtorske pravice lastijo Slovenci.

Raznolikost novih pristopov k Heglovem delu ne kažejo zgolj na bogastvo njegovega mišljenja, ampak tudi na lahkotnost, odprtost in celo humor v njegovih delih. Glede tega – kar je pogosto spregledano – se je najbolje izrazil Bertolt Brecht: »Ko sem zbolel za revmo in se nisem mogel premikati, sem se poglobil v Heglovo Znanost logike. To je eno izmed najbolj humorističnih del svetovne literature. Govori namreč o življenjskosti pojmov, o bitjih, ki so pretkana, nespremenljiva in neodgovorna, o tem, kako se med sabo prepirajo in kako že brusijo nože, nato pa se v trenutku usedejo skupaj za mizo, da bi povečerjala, kot da se nič ni zgodilo. Vedno se pojavijo v paru, kot da bi bil vsak privezan na svoje nasprotje in, mimogrede, obnašajo se tudi kot zakonci. […] Z drugim ne morejo živeti, brez drugega pa tudi ne. […] Njihov smisel za humor pa o njih pove nekaj ključnega. Še nikoli nisem srečal človeka, ki bi se spoznal na Heglovo logiko in bi mu hkrati primanjkovalo smisla za humor.«