ESTETIKA IN KULTURA ČESA SE LAHKO NAUČIMO OD LITERATURE

Knjige odpirajo svetove
Knjige odpirajo svetove | Foto: © Schuster – plainpicture

Če književnosti ne beremo kot odseva resničnosti, temveč se osredotočimo predvsem na njeno igro z jezikom, oblikami in pomeni, lahko odkrijemo njen neverjetni potencial, ki zrcali jezik in kulturo. Pledoaje za drugačen odnos do književnosti pri pouku nemščine kot tujega jezika.

Če si ogledamo zgodovino poučevanja tujih jezikov, dokaj kmalu ugotovimo, da sta se status in vloga književnosti zelo spremenila. Do šestdesetih let prejšnjega stoletja je bila pri pouku, ki se je osredotočal predvsem na usvajanje simbolnega kapitala, v ospredju zmožnost branja (visoko)literarnih besedil. To se je spremenilo z vse večjo mobilnostjo stvari in ljudi, ter novimi komunikacijskimi potrebami, ki so sledile temu: pouk tujih jezikov se je začel osredotočati na cilj uporabe tujega jezika v vsakdanjih ter poslovnih situacijah, novi učni cilj je postal komunikativna kompetenca. Zdelo se je, da k tej novi kompetenci analiza literarnih besedil, ki je veljala za elitistični cilj, ne more pripomoči. Zahvaljujoč se vzponu recepcijsko-estetske in medkulturne literarne didaktike v osemdesetih letih preteklega stoletja je književnost sicer ostala zasidrana pri komunikativnem pouku tujih jezikov; vendar je bila omejena na vlogi iztočnice za pogovor ter nosilke informacij o deželi ciljnega jezika. Specifična literarnost literarnih besedil – pozornost posvečena samemu besedilu, njegovi obliki, umetnosti – je bila, če že, sprejeta zelo zadržano. Potenciala takšne rabe besedili in jezika pri – jezikovnem in s kulturo povezanem – pouku tujih jezikov niso izkoristili.

IZTOČNICA ZA POGOVOR ALI SIMBOLNA KOMPETENCA

Današnjo situacijo zaznamujeta nasprotujoči si tendenci. Po eni strani je funkcija književnosti v sodobnih učbeniških kompletih omejena tako rekoč zgolj na iztočnico za pogovor; mednarodna perspektiva je izginila. Naj je bila ta perspektiva še tako problematična (v imanentni kulturni primerjavi je vselej tičala nevarnost, da bo ta stereotipe zgolj utrdila, namesto da bi jih odpravila): so s tem, ko so pri osredotočenosti na delo z jezikom – v okviru katerega vidimo jezik predvsem kot instrument, h kateremu ukvarjanje s književnostjo ne more ničesar doprinesti – začeli književnost izpuščati, to prepričanje samo še utrdili. To je zaznamovalo tudi leta 2001 objavljeni Skupni evropski okvir (Gemeinsamen europäischen Referenzrahmen, GER); tako seveda tudi tam estetska raba jezika ni ustrezno zastopana (primerjaj istoimensko poglavje »4.3.5 Ästhetische Sprachverwendung«).

Književnost je le na prvi pogled nekaj nacionalnega; v resnici pa »patriotska umetnost« ne obstaja: »tako kot vse, kar je dobro, je del sveta« (Goethe). Književnost je le na prvi pogled nekaj nacionalnega; v resnici pa »patriotska umetnost« ne obstaja: »tako kot vse, kar je dobro, je del sveta« (Goethe). | Foto: © Thielking – plainpicture Po drugi strani je že nekaj časa aktivno nasprotno gibanje, ki tudi književnosti spet priznava pomembnejše mesto pri poučevanju tujih jezikov, in sicer ne kljub, temveč prav zaradi njene estetske dimenzije. Pri tem se zavzemajo za vrnitev vloge, ki jo je imela književnost pred komunikativnim obratom pri pouku tujih jezikov. Še več, zavzemajo se za nadaljnji razvoj v duhu simbolne kompetence (Claire Kramsch), ki bi reflektirala jezik in kulturo. Ta, zaenkrat še precej nov koncept, upošteva okoliščine, da so svet in z njim povezane komunikacijske zahteve postali nepregledni in bolj kompleksni; ključne besede so globalizacija in internet, večkulturnost in večjezičnost. Sočasno je koncept del spremenjene teorije, h kateri sodijo pojmi, kot so linguistic in cultural turn, postkolonializem ter neesencialni pojem kulture. Temelj predstavlja uvid v osredno vlogo jezika pri konstruiranju resničnosti in reda, pripadnosti in izključevanja, smisla in pomena; kakor tudi spoznanja, da imamo ljudje do uporabe jezika sicer instrumentalen odnos, vendar da ga lahko le deloma obvladamo in nadziramo. Prav literarnost pa omogoča literaturi prikazovanje procesov nastajanja pomena, ki so osnova njenih konstrukcij; ter njen kulturno refleksivni učinek: s tem ko razkriva esencializacijo – recimo »nemščino« kot domnevno homogen jezik – in kulturalizacijo – identifikacijo s pozicijo in vidikom »kultur« –, zamaje domnevno trdno zasidrani pomen, pod vprašaj postavlja neomajne norme, preizkuša nove vidike, skratka: odpira prostore refleksije.

Lep primer ponuja v učbeniku studio d A2 objavljeno besedilo Elke Erb z naslovom »Bewegung und Stillstand«, ki s skrbno premišljenim nizanjem besed in spretno uporabo ključnih besed dobesedno povzroči, da učenci izkusijo, čutijo in vidijo, da je naša – moderna – sodobnost lahko gibanje ter mirovanje hkrati in obratno: in s tem pokaže, česa je jezik sposoben, če ga uporabimo literarno: izraža ambivalence, nejasnosti in protislovja, ki se jih ne da kar tako razvozlati; ter se jih v neliterarnem besedilu ne da tako ubesediti. Žal pa učbenik zaradi svoje komunikativne orientiranosti ne izkoristi potenciala za refleksijo jezika in kulture, ki ga ponuja besedilo Elke Erb. Na koncu pričujočega članka navedena literatura vsebuje številne metodološke napotke, kako lahko učence senzibiliziramo za to edinstveno zmožnost književnosti; in predvsem, kako lahko sami to zmožnost produktivno uporabijo sebi v prid pri lastnem jezikovnem izražanju – in sicer na vse stopnjah.

Omenjeni primer je zanimiv tudi zato, ker kaže, da refleksija kulture praktično zmeraj vsebuje tudi refleksijo jezika in obratno. Pokaže pa tudi to, da se kategorična delitev na književnost in jezik tendenčno krha: kajti književnost izgublja karakter domnevnega drugega pola (normalnega) jezika, ki naj bi – če sploh – pri pouku tujega jezika vlogo lahko in smel igrati šele na višjih stopnjah znanja. Namesto tega literarnost postaja vidna kot temeljna dimenzija jezika, ki jo je treba vključiti v poučevanje tujih jezikov že od samega začetka, saj predstavlja pomemben vir za usvajanje tujega jezika.

OD KNJIŽEVNOSTI PRI POUKU DO LITERARNEGA POUKA

Če ta razmislek uporabimo pri samem pouku nemščine kot tujega jezika, preidemo od književnosti pri pouku nemščine kot tujega jezika k literarnemu pouku nemščine kot tujega jezika; ta se odlikuje po estetski perspektivi jezika. S tem mislimo, da pri jeziku ne veljata več normativna pola prav – narobe, temveč estetska uspešno – manj uspešno. Odstop od pravil in konvencij je treba – tako kot pri literarnih besedilih – preveriti glede na njihovo funkcionalnost. Lahko se ponesrečijo, kar pomeni izraz nezmožnosti, lahko pa tudi uspejo, kar pomeni, da odpirajo možnosti novega izraza ter refleksije. Morda pa zadostuje že to, da se zavedamo ideje o literarnem pouku nemščine kot tujega jezika in tako učencem utremo pot do bolj ozaveščene in ironične, bolj sproščene in mirne, ter nenazadnje svobodne in kreativne uporabe nemškega jezika.
 

Literatura

Dobstadt, Michael/Riedner, Renate (Hg.) (2011): Fremdsprache Literatur (= Fremdsprache Deutsch; H. 44). Ismaning: Hueber.
 
Euba, Nikolaus/Warner, Chantelle (i. Dr.): Literarische Lesewerkstatt DaF & DaZ. Literatur Lesen Lernen B1/B2. Herausgegeben von Michael Dobstadt und Renate Riedner Stuttgart: Klett.
 
Kramsch, Claire (2006): From Communicative Competence to Symbolic Competence. In: The Modern Language Journal 90. Jg., H. 2, S. 249-252.
 
Schweiger, Hannes (2013): Kulturbezogenes Lernen mit Literatur. In: ÖDaF-Mitteilungen 29. Jg., H. 2, S. 61-77.
 
Schweiger, Hannes (2015): Kulturelles Lernen mit Literatur – von Anfang an. In: Fremdsprache Deutsch H. 52, S. 22-27.