Razmislek o današnjem usvajanju jezikov V življenju neusmerjeno – pri pouku usmerjeno

Digitalni mediji so povzročili revolucijo jezikovnega koda.
Digitalni mediji so povzročili revolucijo jezikovnega koda. | Foto: © Maskot – plainpicture

Kako se prepletata usmerjeno in neusmerjeno usvajanje jezika? Kakšno vlogo pri tem igrajo družbeni in institucionalni okvirni pogoji, ter kako umestiti usvajanje jezikov kot kurikularni predmet? Mnenja o tem se spreminjajo.

Dandanes še zmeraj govorimo o neusmerjenem in usmerjenem usvajanju jezika, čeprav v današnji družbi čedalje težje jasno potegnemo mejo med tem, kaj je usmerjeno in kaj ne. Pojmovni par se je ohranil tudi v didaktični literaturi – naj bo ta namenjena predšolski vzgoji, poučevanju tujih jezikov na predmetni in srednješolski stopnji ali izobraževanju odraslih. Pa vendar nas ta polarizacija ne sme zapeljati, da bi neusmerjeno, naravno usvajanje jezika pojmovali kot neurejeno ali manj učinkovito in – v nasprotju s tem – šolski jezik, torej normativni jezik in njegovo uporabo, kot korektiv uporabe jezika »tam zunaj« v svetu.

S pojmoma neusmerjeno/usmerjeno sta pogosto povezana tudi pojma govorjeni/pisani jezik. Govorjeni jezik velja za jezik bližine. Tvorimo ga lahko sproti, lahko ga dopolnjujmo z neverbalnimi sredstvi in hkrati velja za nekoliko manj natančnega. V številnih jezikovnih regijah govorjeni jezik odlikuje množica variacij in variant. Pisani jezik pa v nasprotju velja za kulturi doraslo, znanstveno podprto obliko izražanja, je strnjen in normiran ter zelo zavezan pravilom.

Vendar najnovejša znanstvena spoznanja pravijo, da je (neusmerjeno) usvajanje jezika v številnih jezikih zelo podobno, ter da je tudi materni jezik sam po sebi »večjezičen«. Kot materne govorke ali govorci znamo znotraj te notranje večjezičnosti uporabljati različne jezikovne registre, na primer oblike neformalnega in formalnega jezika, sociolekte ali regionalno zaznamovane besede. Vsekakor pa moramo to sposobnost najprej osvojiti.

Tako imenovano usmerjeno usvajanje jezika nam v prvi vrsti posredujejo izobraževalne institucije. Te dandanes iščejo povezavo s svetom in življenjskimi usodami ter individualiziranemu in kreativnemu učenju pripisujejo vse večji pomen. To pomeni, da upoštevajo različna izhodišča uporabnic in uporabnikov jezika, ter aktivirajo individualne pozitivne vire učencev.

Multimedijska komunikacija na šolskem dvorišču. Multimedijska komunikacija na šolskem dvorišču. | Foto: © Maskot – plainpicture H krhanju meje med neusmerjenim in usmerjenim prispevajo tudi družbene in medijske spremembe. Pomislimo na primer na menjavanje ali mešanje kodov, ki je včasih ciljno, včasih pa nenamerno in intuitivno; na komunikacijo na socialnih omrežjih, pa tudi na pogovore učencev in učenk med odmori. Vse pogosteje se zahteva, da se brez predsodkov soočamo s hibridnimi in kulturnimi oblikami – ki nastajajo iz individualnih in družbenih kontekstov – ter jih razumemo kot sredstvo za učenje jezikov.

NOVO ZANIMANJE ZA RAZISKAVE

Neusmerjeno in usmerjeno usvajanje jezika – slednje pogosto imenujemo kar učenje jezika – sta čedalje bolj prepletena. Nekatere avtorice in avtorji dajejo zato prednost nadpomenki osvajanje jezika, ki poleg tega bolj poudarja aktivno vlogo učenca kot usmerjeno in neusmerjeno usvajanje jezika. Sodobne jezikoslovne in jezikovno-didaktične raziskave izhajajo iz notranjih in zunanjih vplivov na osvajanje jezikov: jezikov, ki se jih naučimo kot prvega ali drugega jezika, in njihovih struktur; intelektualnih zmožnosti uporabnic ali uporabnikov ter njihovih komunikativnih pogojev in potreb.

Vsak jezik ima imanenten sistem, v katerem tisti, ki se jezika uči, raste oziroma ga usvaja. Ker pa tudi sam jezikovni sistem ni trdna konstrukcija, temveč ga njegovi uporabniki in uporabnice tako na površini kakor tudi na ravni normativnega ves čas spreminjajo, se jezik spreminja. Učenci se morajo s spremembami, ki so povezane s tem, znajti. Za jezikovne instance in učitelje pa to pomeni, da morajo biti ves čas na tekočem z jezikovnimi in normativnimi referenčnimi točkami.

Nevrolingvistične raziskave se še vedno ukvarjajo z vprašanjem, kako učenje večih jezikov v zgodnjem otroštvu vpliva na zastopanost jezikov v človeških možganih. Znanstveniki domnevajo, da se pri večjezičnosti v zgodnjem otroštvu v glavi človeka »organizira« pretežno nezavedno jezikovno znanje, oziroma se v možganih povežejo jezikovni sistemi različnih jezikov. To lahko na določenih področjih jezikovnega dejanja, na primer pri pozornostni kompetenci, predstavlja prednost.

Ker med jeziki obstajajo podobnosti in razlike, lahko te med usvajanjem jezika uporabimo na poti povezovanja ali kontrastiranja. Številni novi programi za spodbujanje jezikov gradijo na povezavi tujega jezika z maternim jezikom učenca; pri tem zanimanje didaktičnih dejavnosti predstavljajo še zlasti jezikovne strategije, ki jih je mogoče prenesti; na primer obnove ali poročila.

Usvajanje pisanega jezika tako prvega kot drugega jezika je nedvomno povezano z velikim vložkom dela in časa. Nove študije, kot je na primer KOLIPSI II-Studie z Južne Tirolske poudarjajo, da bi moralo biti tudi usvajanje govornih kompetenc na višjih nivojih Skupnega evropskega jezikovnega okvira SEJO didaktično podprto. Ustne komunikacijske in argumentacijske kompetence sodijo na področje neformalnega, vendar so v poklicnem in javnem življenju prav tako pomembne ter potrebujejo strukturiranje jezikovnih in slovničnih struktur kot vsa druga mednarodna znanja. To je povezano z dejstvom, da se komunikativni pogoji ves čas spreminjajo, na primer takrat, ko komunikacija poteka v jeziku, ki za nobenega od udeležencev pogovora ni prvi jezik. Usvajanje jezika, še zlasti govorjenega, zadeva zelo različne ciljne skupine, na primer otroke, ki odraščajo enojezično ali večjezično, otroke z migracijskim poreklom, ljudi, ki se preselijo zaradi službe, kot tudi študente, ki na univerzi opravljajo izpite v drugih jezikih.

OKVIRNI POGOJI DANAŠNJEGA POUČEVANJA IN UČENJA JEZIKOV

Izsledki raziskav s področij uporabnega jezikoslovja in usvajanja jezikov vplivajo na delo izobraževalnih institucij ali organizacij, ki skrbijo za jezikovne tečaje ali opismenjevanje migrantk in migrantov. Vsekakor pa ni dovolj, če se novosti širijo samo preko izobraževanj in izpopolnjevanj učiteljev jezikov ter prilagajanja učbenikov. Da bi bilo institucionalno poučevanje jezikov doraslo jezikovnim izzivom družbe, je potrebno sistematično sodelovanje med usposabljanji za učitelje in nadaljnjimi izobraževanji ter institucionalnim in kurikularnim razvojem.

Številne univerze so pripravljene v svoja izobraževanja in nadaljnja izobraževanja za učitelje vključiti module, kot so usvajanje jezikov in jezikovna didaktika; pedagoške poudarke na mednarodni kompetenci, inkluziji, kompetenci večjezičnosti ter pri študentih spodbujati metodološke kompetence pri višanju ravni jezika, jezikovnega profila ter motenj pri razvoju govorjenja. Kot primera lahko tu navedemo študijski program Bildungswissenschaften Univerze v Boznu ter Curriculum für das Bachelorstudium Pedagoške fakultete avstrijske Štajerske (2016, še zlasti str. 123ff in str. 140).

Danes je poučevanje in učenje jezikov še bolj kot kadar koli doslej postalo predmet celotnega izobraževalnega sistema, z dobrim sodelovanjem je mogoče ustvariti okvirne pogoje uspešnega posredovanja in usvajanja jezika znotraj in zunaj institucij.
 

LiteraturA

Franceschini, Rita (2002): Das Gehirn als Kulturinskription. In: Müller-Lancé, Johannes/Riehl, Claudia Maria (Hg.): Ein Kopf – viele Sprachen. Koexistenz, Interaktion und Vermittlung. Une tête – plusiers langues. Coexistence, interaction et enseignement. Aachen: Shaker, S. 45-62.

Franceschini, Rita/Saxalber, Annemarie (2016): Zum Zusammenhang von Mehrsprachigkeit, sprachlicher Kompetenz und schulischer Integration. In: Der Deutschunterricht H. 6, S. 33-45.

Grießhaber, Wilhelm (2010): Spracherwerbsprozesse in der Erst- und Zweitsprache. Eine Einführung. Duisburg: Universitätsverlag Rhein-Ruhr.

Krifka, Manfred/Blaszczak, Joanna/Leßmöllmann, Annette/Meinunger, Andrè/Stiebels, Barbara/Tracy, Rosemarie/Truckenbrodt, Hubert (Hg.) (2014): Das mehrsprachige Klassenzimmer. Über die Muttersprachen unserer Schüler. Springer VS: Berlin-Heidelberg.

Noack, Christina/Weth, Constanze (2012): Orthographie- und Schriftspracherwerb in mehreren Sprachen – Ein Forschungsüberblick. In: Grießhaber, Wilhelm/Kalkavan, Zeynep (Hg.): Orthographie- und Schriftspracherwerb bei mehrsprachigen Kindern. Freiburg i. B.: Fillibach, S. 15-34.

Vettori, Chiara/Abel, Andrea (2017): KOLIPSI II: Gli studenti altoatesini e la seconda lingua; indagine linguistica e psicosociale. KOLIPSI II: Die Südtiroler SchülerInnen und die Zweitsprache: eine linguistische und soziolinguistische Untersuchung. Bozen.