Domače naloge Zakaj pravzaprav nihče ne govori o … domačih nalogah?

Domače naloge sodijo k pouku.
Domače naloge sodijo k pouku. | Foto (izsek): asife © fotolia

Za domače naloge se zdi, kot da so nepriljubljeni sorodnik poučevanja tujih jezikov: vsi vedo zanje in jih uporabljajo, vendar nihče o njih resno ne razmišlja. Čeprav lahko domače naloge, še posebno ob digitalni podpori, odpirajo brezmejne prostore, ki motivirajo, ter predstavljajo učinkovito sredstvo pri usvajanju tujega jezika.

V številnih kontekstih, kjer učenje nemščine kot tujega jezika vodijo institucije, domače naloge predstavljajo nepogrešljiv del pouka: učenci zunaj časa pouka nadaljujejo z učnimi aktivnostmi, ki so jih zanje pripravili učitelji in bodo rezultate tudi pregledali.

FUNKCIJE: KAKO VADITI?

Zdi se, da se praksa domačih nalog pri pouku nemščine kot tujega jezika v zadnjih desetletjih domala ni spremenila: domače naloge so sicer redne in obsežne, vendar pogosto nimajo »konkretne, pomenljive, doumljive ter sistematične vloge v okviru priprave, izvedbe in naknadne evalvacije pouka kot celote« (Standop 2013: 17). Učitelji domačim nalogam praviloma dodelijo vlogo ponavljanja snovi, učenci naj bi z njimi ponovili novo učno snov, jo povezali s tem, kar že znajo ali jo produktivno uporabili.

Učitelji le redko dajejo domače naloge, ki bi razširjale pri pouku obdelano snov ali jo dopolnjevale, izpopolnjevale znanje ali ga poglabljale (Standop 2013: 50). S tem pa učitelji žal zapravljajo dragocen potencial domačih nalog. Kajti domače naloge lahko služijo tudi kot priprava na pouk, tako da z njimi na primer aktiviramo že osvojeno znanje. S takšno predpripravo učencem lahko olajšamo poslušanje in branje besedil, ki bodo sledila pri pouku. Učenci bodo tako prišli k pouku z določenimi pričakovanji, bolj bodo motivirani za nove vsebine, ali pa bodo celo še pred poukom sami prišli do novih spoznanj in uvidov.

S tem je tesno povezana tudi možnost uporabe domačih nalog za nadaljnje razvijanje samostojnosti (Pauels 2003): domače naloge predstavljajo namreč del pouka, pri katerem z zunanjimi okvirnimi pogoji veliko bolj krepimo kompetenco samodiscipline učencev kot v kateri koli drugi fazi pouka v razredu. Učenci s to zahtevo (in njenim potencialom) pogosto ostanejo sami. Zato bi bilo nujno pogosteje razmišljati in govoriti o bolj smiselni rabi ter zasnovi časa, namenjenega domačim nalogam.

POVEZANOST POUKA IN DOMAČIH NALOG

Metodološki predlogi za učinkovito in motivacijsko zasnovo domačih nalog so v prvi vrsti povezani z organizacijo pouka. Pri tem poleg prepletenosti pouka in domačih nalog kritično točko predstavljajo tudi povratne informacije.

Če dajo učitelji domačo nalogo zgolj za ponovitev snovi ter je ne pregledajo ali ne vključijo v nadaljnji pouk, domača naloga za učenca in za nadaljnji pouk nima posebnega pomena. S tem se poveča tudi verjetnost, da učenci naloge ne bodo naredili ali pa jo bodo opravili zgolj površno. Če pa je domača naloga zasnovana kot priprava na nadaljnji pouk, avtomatično predstavlja del pouka. Učenci postanejo soodgovorni za potek pouka in uspešnost posamezne učne ure, tako da na primer učnih vsebin ne pripravljajo zgolj zase, temveč tudi za druge učence. Da s tem ne bi bila ogrožana kakovost pouka, moramo učence na samostojno delo pripraviti. Zato morajo učitelji že v pouk uvesti ustrezne strategije in jih z učenci vaditi (Aßbeck 1998: 374).

Učitelji naj bi k domačim nalogam podali konkretne povratne informacije. Učitelji naj bi k domačim nalogam podali konkretne povratne informacije. | Foto (iszek): © Bernhard Ludewig/Goethe-Institut

POVRATNE INFORMACIJE O DOMAČI NALOGI

V zvezi s povratnimi informacijami so empirične študije med drugim pokazale, da so učenci bolj pripravljeni delati domače naloge, če pričakujejo konkretne povratne informacije. To ni povezano samo s pričakovanjem, da bo učitelj preveril, ali imajo domačo nalogo. Konkretna povratna informacija za učence pogosto pomeni tudi priznanje njihovemu delu ter zanimanje učitelja za njihove rezultate (Standop 2013: 275). Učence naj bi hkrati v duhu vseživljenjskega učenja motivirali tudi za to, da bodo v prihodnje sami zahtevali ali si organizirali povratne informacije.

DOMAČE NALOGE ZA MOTIVACIJO

Pri domačih nalogah ne igrajo pomembne vloge zgolj vidiki, ki so povezani z organizacijo pouka, temveč tudi socialno-emocionalni vidiki. K temu med drugim sodi motivacija učencev: domače naloge, ki vzpodbujajo motivacijo so pogoj za večjo motivacijo pri pouku. Motivacijo učencev pa lahko še povečamo s posebno zasnovo domačih nalog. Da bi to dosegli morajo biti domače naloge zasnovane po enakih načelih kot sam pouk. Če učitelji pouk zasnujejo tako, da je usmerjen k dejavnosti učencev, bi morala tudi domača naloga nuditi vzpodbude za aktivno uporabo jezika. Pozitivni učinek je mogoče doseči tudi z možnostjo izbire ali s skupnim razmislekom o smiselnih domačih nalogah (Pauels 2003).

Motivacijo učencev za opravljanje domačih nalog lahko povečamo z raziskovanjem po spletu, ki je povezano z njihovimi zanimanji – izsledki so hkrati pomembni tudi za nadaljnji pouk. Motivacijo učencev za opravljanje domačih nalog lahko povečamo z raziskovanjem po spletu, ki je povezano z njihovimi zanimanji – izsledki so hkrati pomembni tudi za nadaljnji pouk. | Foto (iszek): xalanx © fotolia

Z DIGITALNIMI MEDIJI DO BOLJ RAZNOLIKIH DOMAČIH NALOG

Zasnovo tako imenovanega Blended Learninga (kombinacije pouka in spletnega pouka) lahko uporabimo pri novem razmisleku o domačih nalogah. Pri tem ne gre zgolj za to, da digitalne medije uporabimo pri domačih nalogah, temveč tudi za to, da nastavimo mehanizme, po katerih lahko posežemo, ko želimo kombinacijo domačih nalog in pouka narediti bolj raznoliko (in efektivno). To ponazarjajo naslednji trije primeri:

Kraj učenja
Domače naloge lahko pripomorejo k avtentični komunikaciji in umeščenemu učenju tako, da učenci na primer pridejo v stik z govorci ciljnega jezika. Pri tem lahko uporabimo virtualne kraje, kot so tujejezični forumi kakor tudi realne kraje, kot je železniška postaja v domačem kraju. Skupno delo na isti učni platformi in uporaba mobilnih naprav omogočajo, da lahko učence na teh krajih oskrbimo z nalogami in jim morda celo nudimo direktno pomoč.

Oblike interakcije in dela
Učenci se domačih nalog sicer še vedno lotevajo fizično individualno. Vendar virtualno okolje odpira povsem nove konstelacije. Socialne medije lahko (brez večjega truda pri organizaciji) uporabimo za več kooperacije pri domačih nalogah. Klepetalniki in videopogovori, skupni urejevalniki besedil, kot so Wikis ali Google Docs omogočajo, da učenci sočasno delajo na istih besedilih ali diskutirajo o vsebini. Učitelji lahko tudi tukaj nudijo pomoč pri domačih nalogah: so na voljo za pogovor ob določenem času ali pa naknadno nudijo individualne povratne informacije.

Individualno učenje
Domače naloge so zelo primerne za diferenciacijo. Tako lahko učencem glede na stopnjo znanja in preference pri učenju določimo, v katerem medijskem formatu naj realizirajo projektno nalogo. Tudi pri tem uporabimo učno platformo, na kateri so rezultati dosegljivi za vse in ki omogoča peer-feedback.

Če si vzamemo čas in natančneje opazujemo domače naloge v kontekstu poučevanja tujih jezikov, nam dokaj kmalu postane jasno, kakšni zakladi se še skrivajo na tem področju. Vendar je za to v številnih primerih potreben razmislek, tako pri učiteljih kot pri učencih. Učitelji naj bi domače naloge zasnovali (tudi) drugače, dajali več prostora in uporabljali digitalne medije. S tem bi učence spodbudili, da prevzamejo odgovornost za ta učni prostor, ki ga nudijo domače naloge, ter ga tudi sami sooblikujejo. Tako domačih nalog ne bi več videli samo kot nujnega zla.

 

Literatura

Aßbeck, Johann (1998): Über die Funktion von Hausaufgaben. In: Jung, Udo O. H. (Hg.): Praktische Handreichungen für den Fremdsprachenlehrer. 2., verb. und erw. Aufl. (= Bayreuther Beiträge zur Glottodidaktik; 2). Frankfurt am Main: Peter Lang, S. 371-376.
                      
Pauels, Wolfgang (2003): Hausaufgaben. In: Bausch, Karl-Richard/Christ, Herbert/Krumm, Hans-Jürgen (Hg.): Handbuch Fremdsprachenunterricht. 4. Aufl.. Tübingen und Basel: Utb Francke, S. 317-320.
 
Standop, Jutta (2013): Hausaufgaben in der Schule. Theorie, Forschung, didaktische Konsequenzen. Bad Heilbrunn: Julius Klinkhardt.