Jezikovno posredovanje Več kot klasično prevajanje in tolmačenje

Pogovor na železniški postaji
Pogovor na železniški postaji | Foto: Halfpoint © Adobe Stock

Jezikovno posredovanje je šesta kompetenca Skupnega evropskega jezikovnega okvirja. Toda zakaj je prav jezikovno posredovanje v zadnjem času tako zelo pridobilo na pomenu in postalo del pouka?

Jezikovno posredovanje je nadpomenka za kakršen koli prenos besedila iz enega jezika v drugi. Pri tem vse večji pomen pridobiva prost prenos, ki se osredotoča na določeno situacijo in naslovnika. Pojem pa seveda zajema tudi »običajen, dobeseden« prevod, ki se ga uporablja vse redkeje – večinama samo še za ponazoritev jezikovnih struktur. Medtem ko je prevajanje, odvisno od zvezne dežele, v zadnjih desetletjih pri pouku tujih jezikov uživalo nesporen položaj, učitelji in učiteljice pri pouku tujih jezikov proste oblike jezikovnega posredovanja/prevajanja besedil pospešeno uporabljajo šele od izida Skupnega evropskega jezikovnega okvirja (SEJO). Odtlej tudi didaktičarke in didaktiki tujih jezikov raziskujejo teorijo in prakso jezikovnega posredovanja (glej Kolb 2016).

Jezikovno posredovanje pri tujih jezikih se po letu 2000 od kriterija ekvivalence – v smislu »tako prosto, kot je treba, tako dobesedno, kot je mogoče« – razvija v smeri adekvatnosti. Katharina Reiss in Hans Vermeer sta v teoriji skoposa že leta 1984 omenjala adekvatnost prevajanja. Pri pouku tujih jezikov pa je treba upoštevati še zlasti okoliščine in naslovnika.

POMEN V VSAKDANIH SITUACIJAH

Večjezični učenci v svojem vsakdanu doživljajo situacije, ki zahtevajo jezikovno posredovanje, v primerjavi z enojezično konverzacijsko situacijo, vsaj tako pogosto, če ne še pogosteje: medtem ko enojezična konverzacijska situacija tistim, ki se tujega jezika učijo, nudi le malo takšnih možnosti, recimo med izmenjavami ali študijem v tujini; večjezični učenci, kot edini, ki poznajo jezik – še zlasti pri manj razširjenih jezikih – tako poklicno kot tudi zasebno vedno znova prevzemajo vloge jezikovnih in kulturnih posrednikov. Pri tem se od tistega, ki jezik pozna, le redko zahteva dobesedni prevod, temveč v večini primerov bolj prost povzetek pomembnih vsebin iz dotičnega drugega jezika.

Učitelji in učiteljice lahko proste oblike jezikovnega posredovanja uporabijo tudi pri poučevanju nemščine kot tujega/drugega jezika, tako da vključujejo prvi jezik tudi v heterogenih učnih skupinah – pa naj gre za zagotavljanje razumevanja ali ustvarjanje resnične situacije jezikovnega posredovanja, ki povečuje jezikovne kompetence vseh učenk in učencev in tako v vseh vidikih deluje motivacijsko. Ker ne gre zgolj za posredovanje jezika, temveč tudi kulture, jezikovno posredovanje predstavlja privilegirano področje znotrajkulturnega (Rössler 2008) in medkulturnega učenja. Če sklenemo, nudi jezikovno posredovanje zaradi svoje kompleksnosti in bližine resničnim življenjskih situacijam veliko primernih aktivnosti za praktično in kompetenčno usmerjeni pouk (Reimann 2013: 212).

Učiteljica bere mladim učencem Učiteljica bere mladim učencem | Foto: WavebreakMediaMicro © Adobe Stock

RAZLIČNE AKTIVNOSTI JEZIKOVNEGA POSREDOVANJA

V grobem lahko ločimo tri osnovne oblike prostega jezikovnega posredovanja: obnova, parafraza (obnova po smislu) in neformalno tolmačenje. V primeru obnove in parafraze so možne kombinacije: iz pisnega v pisno, iz ustnega v ustno, iz pisnega v ustno in iz ustnega v pisno. Pri tem nastane devet tipov aktivnosti jezikovnega posredovanja.


METODOLOŠKA PRIPOROČILA

Da bi kar najbolje izkoristili potencial jezikovnega posredovanja, naj bi učitelji in učiteljice posamezne aktivnosti zasnovali tako, da se obvezno nanašajo na določeno situacijo in naslovnika, kakor tudi, da v idealnem primeru, odpirajo neko (med)kulturno vprašanje. Dodatna možnost pa je zamenjava zvrsti besedila.

V tem se uspele aktivnosti jezikovnega posredovanja razlikujejo od vaj iz prevajanja ali posredovanja, ki so same sebi namen. Posvariti moramo tako pred nalogami brez konteksta, na primer »Povzemite naslednje besedilo v nemščini.« kot pred tako imenovanimi »vajami iz prevajanja«, ki jih najdemo v številnih starejših učbeniških kompletih, in jih je potrebno reševati pisno ter so pogosto zasnovane po istem vzorcu. V nasprotju s tem že sama definicija tolmačenja kot ustnega posredovanja pogosto izzove zgolj dobesedne prevode. Takšne aktivnosti pa vsekakor vodijo k neformalnemu tolmačenju. Pri pripravah na jezikovno posredovanje je treba paziti na zadostno urjenje jezikovnih kompenzacijskih strategij (Zweck 2010: 9).

Pri tem se ponuja možnost, da aktivnosti jezikovnega posredovanja umestimo v kompleksne učne naloge. Za uspešno opravljeno nalogo je tako treba poznati kontekst, stvarno ozadje in jezikovna sredstva.

V nadaljevanju navajamo primer aktivnosti jezikovnega posredovanja pri pouku nemščine kot tujega jezika v tujini:
 
Delate v uredništvu radijskega programa, ki portugalsko občinstvo seznanja z mednarodno glasbo. Pripravljate oddajo o nemški glasbi. Povzemite besedila naslednjih pesmi in informacije, ki jih najdete na spletu o odločenem pevcu ali skupini (največ 100 besed za besedila pesmi in 100 besed za pevca/skupino). Za ustno predstavitev povzetkov imate na voljo največ 30 sekund (štoparica!).
 

Literatura

Kolb, Elisabeth (2016): Sprachmittlung. Studien zur Modellierung einer komplexen Kompetenz. Münster/New York: Waxmann.

Reimann, Daniel (2016): Sprachmittlung (= narr Starter). Tübingen: Narr.

Reimann, Daniel (2013): Evaluation mündlicher Sprachmittlungskompetenz. Entwicklung von Deskriptoren auf translationswissenschaftlicher Grundlage. In: Reimann, Daniel/Rössler, Andrea (Hg.): Sprachmittlung im Fremdsprachenunterricht. Tübingen: Narr, S. 194-226.

Reiss, Katharina/Vermeer, Hans J. (1984): Grundlegung einer allgemeinen Translationstheorie. Tübingen: Niemeyer.

Rössler, Andrea (2008): Die sechste Fertigkeit? Zum didaktischen Potenzial von Sprachmittlungsaufgaben im Französischunterricht. In: Zeitschrift für Romanische Sprachen und ihre Didaktik 2. Jg., H. 1,S. 53-77.

Zweck, Corinna (2010): Umschreiben, vereinfachen, Beispiele geben. Strategien zur Sprachmittlung trainieren. In: Der fremdsprachliche Unterricht Französisch H. 108, S. 8-17.