© S. Fischer Verlag
Maria Cecilia Barbetta je po prvencu »Änderungsschneiderei Los Milagros« iz leta 2008, ki je doživel veliko pozitivnih kritik, očitno dolgo časa pilila svoj drugi roman. Tematsko se je še enkrat posvetila Buenos Airesu, od koder prihaja, natančneje severnemu predmestju Ballester, kjer je odraščala. In tudi tokrat njeno pisanje preveva veliko navdušenje; navdušenje nad nemškim jezikom po eni in navdušenje nad literarnimi tradicijami Južne Amerike po drugi strani, ki bi jih nezadostno opisali s ključnimi besedami »magični realizem«. Barbetta je pravzaprav napisala tri krajše romane, ki govorijo o ljudeh iz Ballesterja med letoma 1974 in 1975. Znajdemo se v letu smrti predsednika Peróna, ki se je pravkar vrnil iz eksila. Vdova Isabel, ga bo, brez kakršnega koli soglasja, pa vendar opremljena s spiritualističnimi nagnjenji, brez volitev nasledila. Gledališka predstava, ki jo bo dve leti pozneje osorno prekinila vojska. Vendar roman ne pripoveduje o tem, ostane v Ballesterju, pri tako imenovanih majhnih ljudeh ter njihovih »skrbeh in stiskah«, in predvsem željah in upanjih. V Ballesterju in povsod drugje vre, postavljeni smo v laboratorij družbenega preobrata, kjer se meša veliko dražljajev, tako realističnih kot fantastičnih.