Njena babica, Ida Semagina, rojena Bender, je Natalii že od otroštva pripovedovala zgodbe o življenju Nemcev, njihovih šegah in navadah. Babica se je izselila v Nemčijo in danes živi v Dresdnu. Predvsem zaradi nje se je Natalia želela dobro naučiti nemško.

Natalia je v Luzku študirala prevajalstvo, nemški in angleški jezik, danes pa poučuje nemščino. „Všeč mi je nemški jezik – njegova melodija, zven. Poučevanje nemškega jezika mi je v veselje.“

„Sem v Ukrajini živeča Nemka. Rada imam obe državi, spoštujem njuno kulturo, običaje in jezik.“

Pred 250 leti, po manifestu carice Katarine II, so se Katerynini predniki preselili iz Baden-Württemberga v Ukrajino in na Krimu z drugimi Nemci ustanovili kolonijo „Rosenthal“.

„Moja mati in dedek sta nemškega porekla, in tako še danes piše v njunem rojstnem listu. Počutim se bolj Nemko kot Ukrajinko. Vedno sem rasla v zavesti, da sem Nemka. Samo vprašanje časa je, kdaj bom živela v državi svojih prednikov.“

Do leta 1944 je bila Transkarpatija del Avstro-Ogrske monarhije. Šele potem je pripadla Ukrajini. Zato veliko prebivalcev mesta Mukatschewo in njegove okolice govori nemško ter madžarsko.

Dianina babica, od leta 2006 pa tudi njena mati, v Mukatschewu vodita Center nemške kulture (Zentrum der deutschen Kultur).

„V moji družini ne mine niti en dan, da ne bi govorili nemško. Je kot materni jezik. Imam se za Ukrajinko, vendar z nemškimi koreninami. Moje sanje so, da bi povezovala nemški jezik in kulturo in si za to še naprej prizadevala.“

Predniki Lise Kais so leta 1775 prišli iz Avstrije. V vasi Ust-Chorna – prej imenovani Königsfeld – živijo pripadniki madžarske, slovaške, romunske in avstrijske manjšine. Z združevanjem družin se je veliko prebivalcev vasi izselilo v Avstrijo. Trenutno v vasi živi samo še deset avstrijskih družin.

Volodymyr Kais, oče Lise Kais, je učitelj nemščine in angleščine na srednji šoli v Ust-Chorni. Lisa ima sedem mlajših bratov in sester.

„Že od otroštva sem navajena biti večjezična. Nemščina je moj drugi jezik, z njo povezujem zgornjeavstrijsko narečje, ki ga moj oče govori z mojo babico. Počutim se Ukrajinko z avstrijskimi koreninami. Moja dvojezična identiteta zame pomeni pripadnost evropski skupnosti.“

Alinini predniki so se konec 18. stoletja na povabilo carice Katarine II preselili v Rusijo. Na začetku 20. stoletja se je njen praded z družino preselil v Sibirijo. Tam je še danes veliko vasi, v katerih živijo nemški preseljenci.

„Sama se počutim kot ruska Ukrajinka z nemškimi koreninami. Nemški jezik imam prav tako rada kot ukrajinski ali ruski. Moja mati je Ukrajinka, moj oče pa ruski Nemec. Pogosto mi reče: »Moraš se učiti nemščino«. Sam zna le malo nemško in to me včasih jezi.“

Maksym je sicer študiral strojništvo, vendar danes poučuje nemščino na zasebni šoli. V veliko veselje mu je, da dela z otroki in jih uči nemščino.

„Po nekaj časa iskanja sem prišel do tega, da nemška identiteta v meni prevladuje. To je verjetno povezano z mojim načinom razmišljanja in mojimi občutki. Čeprav živim v Odessi in sem tu odrasel, kljub temu do nekaterih soljudi čutim čustveno distanco. Domnevam, da je to zaradi nemške identitete, ki je del mene.“

„Zame je nemščina predvsem čustven jezik. Zveni mi globlje od ruskega jezika. Pravzaprav je to komično, saj je ruščina moj materni jezik, a poezijo in pesmi veliko raje pišem v nemščini. Pojem nemške ljudske pesmi. To je zame modrost ljudstva in mi predstavlja veliko veselje.“

„Nemška identiteta v meni – to je zame vprašanje mentalitete in tudi morale. Kaj je prav in kaj narobe? V Ukrajini se ta meja pogosto zabriše. Nemški del mene mi je vedno pokazal to mejo. Ne verjamem, da je to povezano samo z vzgojo.“

„Počutim se kot etnična Nemka in sem na to ponosna. V moji družini je bil dedek edini, ki je znal nemško. Skoraj vse življenje si je želel nazaj v Nemčijo. Zdaj imam priložnost, da izpolnim njegove sanje. Vendar pa ne vem, če si to zares želim.“