Nagrada Fabjana Hafnerja I Podelitev

Goethe-Institut Ljubljana v okviru 27. Slovenskih dnevov knjige vljudno vabi na zapoznelo podelitev nagrad Fabjana Hafnerja za leti 2020 in 2021, ki bo v petek, 17. 6. 2022, ob 19.30 uri na Vrtu Lili Novy.

Podelitvi sta bili v preteklih dveh letih prestavljeni zaradi pandemije koronavirusa.

Leta 2020 je nagrado Fabjana Hafnerja za najboljši prevod iz slovenskega v nemški jezik prejel dr. Erwin Köstler (Chronos erntet/Kronosova žetev Mojce Kumerdej), leta 2021 pa je nagrado za najboljši prevod iz nemškega v slovenski jezik prejela dr. Amalija Maček (Moje leto v Nikogaršnjem zalivu/Mein Jahr in der Niemandsbucht Petra Handkeja).

Pogovor z nagrajencem in nagrajenko bo moderirala Zdenka Hafner-Čelan.

Prireditev se bo zaključila z glasbeno-literarnim nastopom Nike Solce.

nagrada Fabjana Hafnerja 2020

Strokovna žirija: Jürgen Jakob Becker, dr. Johann Georg Lughofer in Dominik Srienc

Utemeljitev – izsek

Ne zgolj dolžina romana, temveč tudi literarna večglasnost, ki jo v tem besedilu zaznamujejo izredno raznoliki jezikovni registri, je ta podvig spremenila v nadvse težko nalogo – tako jezikovno kot vsebinsko. Z izzivom se je Erwin Köstler spopadel mojstrsko: skrajno zahtevno preklapljanje med pogovornimi in konjunktivnimi govoricami ljudstva in laičnimi filozofskimi refleksijami, cerkvenozgodovinskimi poročili in razpravami ter psovkami in sočnimi izrazi je prevajalcu uspelo prevesti brez vsakršne jezikovne, vsebinske ali literarne napake, čeprav je bilo prevajalsko delo v tem oziru pravo minsko polje. Izvrsten prevod ne priča zgolj o izrazitem jezikovnem in socialnem čutu, temveč tudi o bogatem zgodovinskem in kulturnem znanju.

O nagrajencu

© Rado Likon

Erwin Köstler, rojen 1964, je na Dunaju živeči literarni prevajalec in svobodni raziskovalec literature. Prevaja vse literarne zvrsti, tako »klasično« (Vladimir Bartol, Ivan Cankar, Slavko Grum, Srečko Kosovel, Prežihov Voranc idr.) kot tudi sodobno slovensko literaturo (Franjo Frančič, Zoran Hočevar, Mojca Kumerdej, Sebastijan Pregelj, Andrej Skubic, Breda Smolnikar idr.), literaturo koroških Slovencev (Jože Blajs, Milka Hartman, Lipej Kolenik) in risoromane – nazadnje izšlo: Alma M. Karlin, Weltbürgerin aus der Provinz (Alma M. Karlin: svetovljanka iz province) Marijana Pušavca in Jakoba Klemenčiča; od leta 2018 pa v njegovem prevodu izhaja tudi risoroman v petih zvezkih Die Mexikaner (Meksikajnarji) Zorana Smiljanića in Marijana Pušavca (oboje pri dunajski založbi bahoe books). Več kot dve desetletji je tesno sodeloval s celovško založbo Drava in leta 1994 je pričel z izdajanjem niza komentiranih prevodov del Ivana Cankarja, ki ga je uveljavil kot priznanega literarnega prevajalca in inovativnega medjezikovnega posrednika. Bil je pobudnik in urednik knjižne zbirke Slowenische Bibliothek, skupnega projekta založb Drava, Mohorjeva založba in Wieser, v okviru katerega je leta 2013 izšlo pet zvezkov. Njegova obsežna literarna in posredniška dejavnost vključuje tudi predavanja in poučevanje kot tudi publicistično in znanstveno delo na področjih prevajanja in slovenske literature. Leta 1999 je prejel avstrijsko državno nagrado za literarne prevajalce, leta 2010 pa Lavrinovo diplomo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev.

Nagrada Fabjana Hafnerja 2021

Strokovna žirija: Anja Naglič, Tanja Petrič in Renata Zamida 

Utemeljitev – izsek

Po dveh krajših Handkejevih delih, Poskus o norem gobarju (Mohorjeva Celovec, 2014) in Žalost onkraj sanj (Beletrina, 2020), se je Amalija Maček lotila kompleksnega in obsežnega Handkejevega romana Moje leto v Nikogaršnjem zalivu (Beletrina, 2021). Izredno potrpežljivo in natančno ga je prevajala več let, rezultat pa je mojstrska prevodna umetnina: malo je prevodov, ki so tako zelo uglašeni z izvirnikom. Handkejeve verižne, valovite, včasih nasprotujoče si stavčne strukture, ki skozi subjekt/opazovalca/pripovedovalca mestoma subtilno, mestoma egocentrično izpeljujejo tudi perspektive drugih oseb, je prevajalka v slovenski stavčni razvezavi dovršeno poustvarila, ne da bi pri tem zamajala logično sosledje ali zameglila sporočilnost. Tudi zvočno-ritmično ji je uspelo ustvariti značilno handkejevski tok pripovedi, pri tem pa je – v skladu s strategijo posvojitve – s svojimi prevajalskimi odločitvami in izbiro besedišča razgrnila vso bogatost in razprla številne možnosti slovenskega jezika. Ne gre le za izjemen dosežek na področju prevajanja iz nemščine, temveč za delo, ki izstopa tudi v celotni prevodni beri zadnjih nekaj let pri nas.

O nagrajenki

© Osebni arhiv

Amalija Maček je rojena leta 1971 v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je študirala germanistiko in hispanistiko, magistrirala in doktorirala je iz sodobne nemške književnosti, s poudarkom na poeziji in orientalizmu. Študijsko se je izpopolnjevala v Tübingenu, Berlinu, Leipzigu in Granadi. Sodelovala je v evropskih projektih EULITA, TRAFUT, TransStar Europa in TraiLLD. Od leta 2008 je akreditirana tolmačka za institucije EU in koordinira magistrski študij tolmačenja na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je zaposlena od leta 2001. Je tudi skrbnica programa Strokovno izpopolnjevanje tolmačev za sodišča in urade ter članica društev DSKP in ZKTS. Za svoje književne prevode je prejela premijo avstrijske vlade ter več štipendij za bivanje v Berlinu in na Dunaju. Leta 2021 je bila med tremi finalistkami za Sovretovo nagrado.

Prisrčno vabljeni!