Nagrada Fabjana Hafnerja
Nagrada za najboljši prevod

Fabjan Hafner Preis Tomato Košir © Goethe-Institut Ljubljana

Nagrada Fabjana Hafnerja

Goethe-Institut Ljubljana, Literarisches Colloquium Berlin (LCB) in Musil-Institut predstavljajo Nagrado Fabjana Hafnerja, ki želi odlikovati izjemne prevajalce iz slovenščine v nemščino in obratno. Nagrada je poimenovana po prevajalcu, pesniku in literarnemu zgodovinarju Fabjanu Hafnerju (1966–2016), ki je na področju prevajanja tako v slovenskem kot v nemškem govornem prostoru pustil neizbrisljivo sled. Leta 2017 je bila podeljena nagrada za izjemen prevod iz nemškega v slovenski jezik, leta 2018 pa nagrada za izjemen prevod iz slovenskega v nemški jezik. V prihodnjih letih se bosta nagradi izmenjevali v takšnem zaporedju. Nagrada zajema enomesečno štipendijo za bivanje na rezidenci Literarisches Colloquium Berlin in denarno nagrado.

Za najboljši prevod bosta glasovali dve strokovni komisiji. O najboljšem prevodu iz nemškega v slovenski jezik bo odločala slovenskogovoreča strokovna komisija, o najboljšem prevodu iz slovenskega v nemški jezik pa nemškogovoreča strokovna komisija.

Častna pokrovitelja Nagrade Fabjana Hafnerja sta predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik Goethe-Instituta e.V. prof. Klaus-Dieter Lehmann.

Leta 2017 je bila prvič podeljena nagrada za izjemen prevod iz nemščine v slovenščino. Nagrado je prejel Štefan Vevar za prevod Sebaldovih prstanov Winfrieda Georga Sebalda (Beletrina, 2016) v slovenski jezik. Posebno omembo si je za prevod izbranih pesmi Hansa Arpa (Dada in druge pesemi, Mladinska knjiga 2016) prislužil Andrej Medved.

Strokovna komisija: dr. Špela Vintar, dr. Vesna Kondrič Horvat, Alenka Vesenjak.

UTEMELJITEV STROKOVNE KOMISIJE:
Prevajalec Štefan Vevar, ki je v slovenski jezik prelil že Sebaldovi deli Izseljeni in Austerlitz, je suvereno stopil tudi pred pričujoče delo Saturnovi prstani. Pohajkovanje prvoosebnega pripovedovalca po angleški vzhodni obali, kar je osnovno vodilo knjige, se sliši lahkotno le do trenutka, ko bralec odpre Saturnove prstane.
Sebald in njegov najbolj zvest tovariš na poti, Štefan Vevar, bralca pospremita v kompleksen, večplasten svet, pod katerim vse brbota, vse nosi pomen in nič ni odveč. Vevar nadvse prepričljivo v slovenščino prenese Sebaldov meditativen slog, ki bralca po asociativni mreži popelje v različna obdobja, med še bolj različne ljudi, da nam lahko sporoči, da ni nič tako, kot se zdi.
Toda Saturnovi prstani so v Vevarjevem prevodu daleč od zasanjenosti; bralca ves čas držijo v polni pripravljenosti na novo epizodo tega svojevrstnega, eruditivnega potopisa, na pravih mestih zrahljanega z blago ironijo.
Vevarjev vrhunski prevod Sebaldovih Saturnovih prstanov bralca očara do mere, da bi se podal tja, na opustelo britansko obalo, in skozi okno obmorske krčme opazoval, kako se počasi premika dan. Dan, ki je zrasel na dramatičnih stoletjih.

POSEBNA OMEMBA:
Posebno omembo si po presoji žirije zasluži Andrej Medved za prevod izbranih pesmi Hansa Arpa. Z odličnim prevodom pod skupnim naslovom Dada in druge pesmi, ki Arpovo poezijo odpre slovenskim bralcem, je mestoma spregledani pesnik dobil primerno knjižno zavetje.

O NAGRAJENCU:
Štefan Vevar © Aleksander Lilik Dr. Štefan Vevar, nemcist in anglist, prevajalec iz nemške književnosti s poudarkom na največjih imenih te literature, prevodoslovec in gledališki zgodovinar. L. 1999 je magistriral s tezo o Temeljnih aspektih in principih teorije literarnega prevajanja (Grundaspekte und -prinzipien der Theorie literarischer Übersetzung ‒ knjižna izdaja Beletrina 2001) in 2011 doktoriral z disertacijo Fenomen Goethe ‒ Njegova estetika in poetika med originalom in slovenskim prevodom (Das Phänomen Goethe. Seine Ästhetik und Poetik zwischen dem Original und der slowenischen Übersetzung ‒ knjižna izdaja Literatura 2012). Bibliografija Vevarjevih prevodov se z gledišča literarne zgodovine začenja v nemški klasiki (prevodi Goetheja -3x in Schillerja), preide v romantiko (izbrano delo Novalisa in pesmi Heineja) in biedermajerski realizem (roman Pozno poletje Adalberta Stifterja), ter nadaljuje v realizmu Theodorja Fontaneja (Gospa Jenny Treibel) ter modernizmu Roberta Musila (Tri ženske), Hermanna Brocha (Mesečniki) in Franza Kafke (njegova celotna kratka proza v 4 knjigah). Hkrati se Vevar prevodno posveča tudi največjim nemškim piscem 20. stoletja in sodobni literaturi. Mednje sodijo Christoph Ransmayr (2x), Friedrich Dürrenmatt, Heiner Müller, Jurek Becker, Günter Grass, Erich Fried, W. G. Sebald (3x), Sten Nadolny, Arno Geiger, Thomas Bernhard, Maja Haderlap (2x), Peter Handke, Lutz Seiler …  Zaposlen je kot muzejski svetnik v Slovenskem gledališkem inštitutu, kjer je objavil več člankov in publikacij iz slovenske gledališke zgodovine. Kot prevodoslovec je l. 2013  pri Cankarjevi založbi izdal kompleksno monografijo Vrvohodska umetnost prevajanja (Die Seiltanz-Kunst des Übersetzens). L. 1999 je za prevod Goethejevih Učnih let Wilhelma Meistra (Wilhelm Meisters Lehrjahre) prejel Sovretovo nagrado.  

 
Leta 2018 je bila podeljena nagrada za izjemen prevod iz slovenščine v nemščino. Nagrado je prejel Johann Strutz za prevod knjige Mirne duše Florjana Lipuša (Seelenruhig, Jung und Jung Verlag, 2017) v nemški jezik. Za odlilčen prevod romana Lahko (Ruhe, Drava, 2017) Andreja E. Skubica si je posebno omembo strokovne komisije prislužil Erwin Köstler. Podelitev nagrade se je odvila 16. 3. 2018 na Knjižnem sejmu v Leipzigu.

Strokovna komisija: dr. Andrea Leskovec, dr. Andreas Leben, dr. Jörg Plath.

UTEMELJITEV STROKOVNE KOMISIJE

Mirne duše je peti prevod proznega besedila Florjana Lipuša izpod prstov Johanna Strutza. V tem delu Lipuš še enkrat zbere vse teme svojega življenja in pisanja ter jih poda v gestusu ritmičnega spominjanja in predočevanja. Preteklost je mitsko obarvana, je starejša od spominjajočega se človeka, z enako močjo kot preteklost ga premaguje tudi sedanjost: plameni grmad v koncentrancijskem taborišču sikajo v nebo, smrt klepa koso na dvorišču, starejšemu pripovedovalcu pa vsako jutro, ko se zbudi, iz nohtov na prstih švigajo strele.
Kako hitro bi se lahko zgodilo, da bi ta velika prozna pesnitev v prevodu delovala šepetajoče staromodno! Po zaslugi Johanna Strutza ima besedilo v nemščini poetičen ton, ki nadvse osebno in nujno prežema vse čase in besedne plasti. Strutz pusti, da liturgični elementi v življenjskem prepričanju nekdanjega šolarja v internatu in semeniščnika zazvenijo – toda ne katoliško. Brez napora mu uspe združiti arhaično in moderno in se zaveda obstoja tako „z mahom poraščenega kamna“ kot tudi zdravstvenih težav, tako „zguljenega vsakdana“ kot  ljubezni. Johann Strutz je za to kratko, močno in nežno knjigo našel blag liričen ton, ki nemščino bogati in ohranja poetični jezik izvirnika.

POSEBNA OMEMBA
Posebno omembo si po presoji strokovne komisije zasluži Erwin Köstler za izjemen prevod razburljivega romana Lahko (Ruhe, Drava, 2017) avtorja Andreja E. Skubica.

O NAGRAJENCU
Johann Strutz © Wolf Heider-Sawall Dr. Johann Strutz deluje kot profesor na Univerzah v Novi Gorici, Kopru in Celovcu na področjih kulturne teorije in teorije pripovedovanja, književnosti in večjezičnosti, semiotike, odnosov med italijansko, avstrijsko in južnoslovanskimi književnostmi ter manjših književnosti v evropskem kontekstu. Leta 1977 je doktoriral in nato deloval na različnih delovnih področjih na Univerzah v Gradcu in Celovcu. Leta 2005 je dosegel habilitacijo z delom Regionalnost in medkulturnost. Prolegomena k primerjalni književnosti alpsko-sredozemske regije. Prevedel je številna dela iz angleškega, valižanskega, italijanskega, hrvaškega, srbskega in slovenskega jezika. Za svoje delo je leta 2006 prejel nagrado Hermanna Lenza za najboljši literarni prevod, leta 2010 Avstrijsko državno nagrado za literarni prevod in leta 2016 Častno nagrado za delo na področju humanistike in družbenih ved.