Nagrada Fabjana Hafnerja
Nagrada za najboljši prevod

Fabjan Hafner Preis Tomato Košir © Goethe-Institut Ljubljana

Goethe-Institut Ljubljana, Literarisches Colloquium Berlin (LCB), Musil-Institut/Koroški literarni arhiv (Univerza v Celovcu), Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP) in Avstrijski kulturni forum Ljubljana predstavljajo Nagrado Fabjana Hafnerja, ki želi odlikovati izjemne prevajalce iz slovenščine v nemščino in obratno. Nagrada je poimenovana po prevajalcu, pesniku in literarnemu zgodovinarju Fabjanu Hafnerju (1966–2016), ki je na področju prevajanja tako v slovenskem kot v nemškem govornem prostoru pustil neizbrisljivo sled. Leta 2017 je bila podeljena nagrada za izjemen prevod iz nemškega v slovenski jezik, leta 2018 in 2020 pa nagrada za izjemen prevod iz slovenskega v nemški jezik. V prihodnjih letih se bosta nagradi izmenjevali v takšnem zaporedju. Nagrada zajema enomesečno štipendijo za bivanje na rezidenci Literarisches Colloquium Berlin in denarno nagrado.

Za najboljši prevod bosta glasovali dve strokovni komisiji. O najboljšem prevodu iz nemškega v slovenski jezik bo odločala slovenskogovoreča strokovna komisija, o najboljšem prevodu iz slovenskega v nemški jezik pa nemškogovoreča strokovna komisija.

Častni pokrovitelji nagrade Fabjana Hafnerja so deželni glavar zvezne dežele Koroške dr. Peter Kaiser, veleposlanica Republike Avstrije v Sloveniji mag. Elisabeth Ellison-Kramer in veleposlanica Republike Nemčije v Sloveniji ga. Natalie Kauther.

Aktualni razpis

Leta 2017 je bila prvič podeljena nagrada za izjemen prevod iz nemščine v slovenščino. Nagrado je prejel Štefan Vevar za prevod Saturnovih prstanov Winfrieda Georga Sebalda (Beletrina, 2016) v slovenski jezik. Posebno omembo si je za prevod izbranih pesmi Hansa Arpa (Dada in druge pesemi, Mladinska knjiga 2016) prislužil Andrej Medved.

Strokovna komisija: dr. Špela Vintar, dr. Vesna Kondrič Horvat, Alenka Vesenjak.

UTEMELJITEV STROKOVNE KOMISIJE:
Prevajalec Štefan Vevar, ki je v slovenski jezik prelil že Sebaldovi deli Izseljeni in Austerlitz, je suvereno stopil tudi pred pričujoče delo Saturnovi prstani. Pohajkovanje prvoosebnega pripovedovalca po angleški vzhodni obali, kar je osnovno vodilo knjige, se sliši lahkotno le do trenutka, ko bralec odpre Saturnove prstane.
Sebald in njegov najbolj zvest tovariš na poti, Štefan Vevar, bralca pospremita v kompleksen, večplasten svet, pod katerim vse brbota, vse nosi pomen in nič ni odveč. Vevar nadvse prepričljivo v slovenščino prenese Sebaldov meditativen slog, ki bralca po asociativni mreži popelje v različna obdobja, med še bolj različne ljudi, da nam lahko sporoči, da ni nič tako, kot se zdi.
Toda Saturnovi prstani so v Vevarjevem prevodu daleč od zasanjenosti; bralca ves čas držijo v polni pripravljenosti na novo epizodo tega svojevrstnega, eruditivnega potopisa, na pravih mestih zrahljanega z blago ironijo.
Vevarjev vrhunski prevod Sebaldovih Saturnovih prstanov bralca očara do mere, da bi se podal tja, na opustelo britansko obalo, in skozi okno obmorske krčme opazoval, kako se počasi premika dan. Dan, ki je zrasel na dramatičnih stoletjih.

POSEBNA OMEMBA:
Posebno omembo si po presoji žirije zasluži Andrej Medved za prevod izbranih pesmi Hansa Arpa. Z odličnim prevodom pod skupnim naslovom Dada in druge pesmi, ki Arpovo poezijo odpre slovenskim bralcem, je mestoma spregledani pesnik dobil primerno knjižno zavetje.

O NAGRAJENCU:
Štefan Vevar © Aleksander Lilik Dr. Štefan Vevar, nemcist in anglist, prevajalec iz nemške književnosti s poudarkom na največjih imenih te literature, prevodoslovec in gledališki zgodovinar. L. 1999 je magistriral s tezo o Temeljnih aspektih in principih teorije literarnega prevajanja (Grundaspekte und -prinzipien der Theorie literarischer Übersetzung ‒ knjižna izdaja Beletrina 2001) in 2011 doktoriral z disertacijo Fenomen Goethe ‒ Njegova estetika in poetika med originalom in slovenskim prevodom (Das Phänomen Goethe. Seine Ästhetik und Poetik zwischen dem Original und der slowenischen Übersetzung ‒ knjižna izdaja Literatura 2012). Bibliografija Vevarjevih prevodov se z gledišča literarne zgodovine začenja v nemški klasiki (prevodi Goetheja -3x in Schillerja), preide v romantiko (izbrano delo Novalisa in pesmi Heineja) in biedermajerski realizem (roman Pozno poletje Adalberta Stifterja), ter nadaljuje v realizmu Theodorja Fontaneja (Gospa Jenny Treibel) ter modernizmu Roberta Musila (Tri ženske), Hermanna Brocha (Mesečniki) in Franza Kafke (njegova celotna kratka proza v 4 knjigah). Hkrati se Vevar prevodno posveča tudi največjim nemškim piscem 20. stoletja in sodobni literaturi. Mednje sodijo Christoph Ransmayr (2x), Friedrich Dürrenmatt, Heiner Müller, Jurek Becker, Günter Grass, Erich Fried, W. G. Sebald (3x), Sten Nadolny, Arno Geiger, Thomas Bernhard, Maja Haderlap (2x), Peter Handke, Lutz Seiler …  Zaposlen je kot muzejski svetnik v Slovenskem gledališkem inštitutu, kjer je objavil več člankov in publikacij iz slovenske gledališke zgodovine. Kot prevodoslovec je l. 2013  pri Cankarjevi založbi izdal kompleksno monografijo Vrvohodska umetnost prevajanja (Die Seiltanz-Kunst des Übersetzens). L. 1999 je za prevod Goethejevih Učnih let Wilhelma Meistra (Wilhelm Meisters Lehrjahre) prejel Sovretovo nagrado.  

 
Leta 2018 je bila podeljena nagrada za izjemen prevod iz slovenščine v nemščino. Nagrado je prejel Johann Strutz za prevod knjige Mirne duše Florjana Lipuša (Seelenruhig, Jung und Jung Verlag, 2017) v nemški jezik. Za odlilčen prevod romana Lahko (Ruhe, Drava, 2017) Andreja E. Skubica si je posebno omembo strokovne komisije prislužil Erwin Köstler. Podelitev nagrade se je odvila 16. 3. 2018 na Knjižnem sejmu v Leipzigu.

Strokovna komisija: dr. Andrea Leskovec, dr. Andreas Leben, dr. Jörg Plath.

UTEMELJITEV STROKOVNE KOMISIJE

Mirne duše je peti prevod proznega besedila Florjana Lipuša izpod prstov Johanna Strutza. V tem delu Lipuš še enkrat zbere vse teme svojega življenja in pisanja ter jih poda v gestusu ritmičnega spominjanja in predočevanja. Preteklost je mitsko obarvana, je starejša od spominjajočega se človeka, z enako močjo kot preteklost ga premaguje tudi sedanjost: plameni grmad v koncentrancijskem taborišču sikajo v nebo, smrt klepa koso na dvorišču, starejšemu pripovedovalcu pa vsako jutro, ko se zbudi, iz nohtov na prstih švigajo strele.
Kako hitro bi se lahko zgodilo, da bi ta velika prozna pesnitev v prevodu delovala šepetajoče staromodno! Po zaslugi Johanna Strutza ima besedilo v nemščini poetičen ton, ki nadvse osebno in nujno prežema vse čase in besedne plasti. Strutz pusti, da liturgični elementi v življenjskem prepričanju nekdanjega šolarja v internatu in semeniščnika zazvenijo – toda ne katoliško. Brez napora mu uspe združiti arhaično in moderno in se zaveda obstoja tako „z mahom poraščenega kamna“ kot tudi zdravstvenih težav, tako „zguljenega vsakdana“ kot  ljubezni. Johann Strutz je za to kratko, močno in nežno knjigo našel blag liričen ton, ki nemščino bogati in ohranja poetični jezik izvirnika.

POSEBNA OMEMBA
Posebno omembo si po presoji strokovne komisije zasluži Erwin Köstler za izjemen prevod razburljivega romana Lahko (Ruhe, Drava, 2017) avtorja Andreja E. Skubica.

O NAGRAJENCU
Johann Strutz © Wolf Heider-Sawall Dr. Johann Strutz deluje kot profesor na Univerzah v Novi Gorici, Kopru in Celovcu na področjih kulturne teorije in teorije pripovedovanja, književnosti in večjezičnosti, semiotike, odnosov med italijansko, avstrijsko in južnoslovanskimi književnostmi ter manjših književnosti v evropskem kontekstu. Leta 1977 je doktoriral in nato deloval na različnih delovnih področjih na Univerzah v Gradcu in Celovcu. Leta 2005 je dosegel habilitacijo z delom Regionalnost in medkulturnost. Prolegomena k primerjalni književnosti alpsko-sredozemske regije. Prevedel je številna dela iz angleškega, valižanskega, italijanskega, hrvaškega, srbskega in slovenskega jezika. Za svoje delo je leta 2006 prejel nagrado Hermanna Lenza za najboljši literarni prevod, leta 2010 Avstrijsko državno nagrado za literarni prevod in leta 2016 Častno nagrado za delo na področju humanistike in družbenih ved.
 
Za izjemen prevod Kaj se pravi misliti? (Was heißt Denken?, Martin Heidegger), ki je izšel pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete (2017), je nagrado Fabjana Hafnerja za leto 2019 po presoji strokovne žirije v sestavi Brane Čop, prof. dr. Irena Samide in prof. dr. Tanja Žigon prejel prevajalec dr. Aleš Košar.

UTEMELJITEV STROKOVNE KOMISIJE
Dr. Aleš Košar, ki je leta 2010 promoviral na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani z delom »Filozofsko-teoretske in kulturno-zgodovinske osnove Heideggrove obravnave izvora umetniškega dela«, je priznan prevajalec znanstvenih monografij s področja fenomenologije, nemške klasične filozofije in romantike.

V svojem prevodu dela »Was heißt Denken?« Martina Heideggerja, ki je pod naslovom »Kaj se pravi misliti?« izšel leta 2017 pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete, se Košar loti Heideggerjevih predavanj iz let 1951 in 1952, v katerih poskuša nemški filozof podati temeljni bitnozgodovinski, dvotirni premislek, ki izhaja iz samega, kot prevaja Košar, mislenja: kaj sploh pomeni misliti in kaj mislenje historično nalaga človeku?

V svojem prevodu, ki ga odlikujeta strasten prevajalski žar in jezikovni pogum, Košar preigrava vse strune, ki jih ima prevajalec na voljo – in ne le teh: tako se mdr. inspirira pri starih virih, kot so Brižinski spomeniki, z jezikovnimi ter miselnimi inovacijami bogati slovenščino ter se pri tem spretno izogne nevarnosti, da bi zapadel v iskanje prvinskih resnic ali filozofije, ki bi vedela »bolje«. S svojo prevajalsko mojstrovino postavlja terminološke temelje za prevajanje Heideggerja v slovenščino, in sicer tako, da pri tem, kot pravi Dean Komel v svoji spremni besedi, »izstopijo pomenske možnosti nemške ubeseditve. Slovenska poubeseditev pri tem ne zgolj zastopa nemške ubeseditve, marveč vzporedno sama vstopa v smiselno upovedovanje, ki bolj izrazi, kot pa odraža tisto, kar je ubesedeno v izvirniku – ravno tako kot prevod.«

Na vsaki strani bije v oči avtorski pristop, kljub temu pa prevajalec – če se ozremo na zunanjo podobo knjige, na naslovnico, in s tem tudi nekoliko ošvrknemo založniško prakso – ostaja neviden.

Košarjev avtonomni besedilni svet odseva razkošno ustvarjalnost, obenem pa se vsake sintagme, vsake misli, vsakega prevajalskega oreha loti s skorajda forenzično natančnostjo. Opravka imamo s pre-vodom, edinstveno govorico filozofije.


O NAGRAJENCU
dr. Aleš Košar © Tadej Bernik Aleš Košar se je rodil v Celju (1964), osnovno in srednjo šolo obiskoval v Ljubljani. Maturiral je leta 1982 na ljubljanski Viški gimnaziji, po vojaški dolžnosti (1983/84) študiral filozofijo in primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. Vmes je na Goethe-Institutu (1987/88) izpopolnjeval znanje nemškega jezika in študiral na Dunajski univerzi (1991/92). Sledili so prevodi za Slovensko matico, Novo revijo, Phainomeno, revijo AB, Apokalipso, Literaturo, Filozofijo na maturi, založbo Hyperion, ZRC SAZU, ZI FF, Traugott-Bautz in Königshausen & Neumann. Diplomiral je z obravnavo poznega Hölderlina (V ljubki modrini, 2002), doktoriral z delom Filozofsko-teoretske in kulturno-zgodovinske osnove Heideggrove obravnave izvora umetniškega dela (2010). Marca naslednjega leta mu je ministrstvo za kulturo podelilo status prevajalca na področju leposlovja in humanistike oz. prevajalca iz slovenskega v tuji in iz tujega v slovenski jezik (2014). Posveča se prevajanju znanstvenih monografij s področja fenomenologije, nemške klasične filozofije in romantike.
Za izjemen prevod Chronos erntet (Kronosova žetev, Mojca Kumerdej), ki je leta 2019 izšel pri založbi Wallstein Verlag, je nagrado Fabjana Hafnerja za leto 2020 po presoji strokovne žirije v sestavi Jürgen Jakob Becker, dr. Johann Georg Lughofer in Dominik Srienc prejel prevajalec dr. Erwin Köstler.

UTEMELJITEV STROKOVNE KOMISIJE
Erwin Köstler je v več kot 25 letih v slovenščino prevedel približno 50 knjig, med njimi tudi najpomembnejša dela, pri čemer pa si velike pohvale in priznanja ni prislužil zgolj kot urednik komentirane nemške izdaje del Ivana Cankarja pri založbi Drava.

Sedaj se je ponovno soočil z velikanskim izzivom: izjemno in nagrajeno delo Mojce Kumerdej Kronosova žetev je zaradi svojega vznemirljivega večperspektivnega in mnogoplastnega pogleda na čase protireformacije v takratnih notranjeavstrijskih deželah – danes slovenska tla – nedvomno moralo biti prevedeno v nemščino. Začuda se celo zdi, da – glede na sodobne politične preference volivcev – roman, ki svari pred histerijo zaradi migracijskih tokov in strahovi pred virusi, a se odvija v daljni preteklosti, po izidu še vedno pridobiva na aktualnosti in pomenu. Več kot hvaležni smo lahko, da je ta pomembna knjiga odslej na voljo tudi v nemškem prevodu.

Ne zgolj dolžina romana, temveč tudi literarna večglasnost, ki jo v tem besedilu zaznamujejo izredno raznoliki jezikovni registri, je ta podvig spremenila v nadvse težko nalogo – tako jezikovno kot vsebinsko. Z izzivom se je Erwin Köstler spopadel mojstrsko: skrajno zahtevno preklapljanje med pogovornimi in konjunktivnimi govoricami ljudstva in laičnimi filozofskimi refleksijami, cerkvenozgodovinskimi poročili in razpravami ter psovkami in sočnimi izrazi je prevajalcu uspelo prevesti brez vsakršne jezikovne, vsebinske ali literarne napake, čeprav je bilo prevajalsko delo v tem oziru pravo minsko polje. Izvrsten prevod ne priča zgolj o izrazitem jezikovnem in socialnem čutu, temveč tudi o bogatem zgodovinskem in kulturnem znanju.


O NAGRAJENCU
Erwin Köstler © Rado Likon Erwin Köstler, rojen 1964, je na Dunaju živeči literarni prevajalec in svobodni raziskovalec literature. Prevaja vse literarne zvrsti, tako »klasično« (Vladimir Bartol, Ivan Cankar, Slavko Grum, Srečko Kosovel, Prežihov Voranc idr.) kot tudi sodobno slovensko literaturo (Franjo Frančič, Zoran Hočevar, Mojca Kumerdej, Sebastijan Pregelj, Andrej Skubic, Breda Smolnikar idr.), literaturo koroških Slovencev (Jože Blajs, Milka Hartman, Lipej Kolenik) in risoromane – nazadnje izšlo: Alma M. Karlin, Weltbürgerin aus der Provinz (Alma M. Karlin: svetovljanka iz province) Marijana Pušavca in Jakoba Klemenčiča; od leta 2018 pa v njegovem prevodu izhaja tudi risoroman v petih zvezkih Die Mexikaner (Meksikanarji) Zorana Smiljanića in Marijana Pušavca (oboje pri dunajski založbi bahoe books). Več kot dve desetletji je tesno sodeloval s celovško založbo Drava in leta 1994 je pričel z izdajanjem niza komentiranih prevodov del Ivana Cankarja, ki ga je uveljavil kot priznanega literarnega prevajalca in inovativnega medjezikovnega posrednika. Bil je pobudnik in urednik knjižne zbirke Slowenische Bibliothek, skupnega projekta založb Drava, Mohorjeva založba in Wieser, v okviru katerega je leta 2013 izšlo pet zvezkov. Njegova obsežna literarna in posredniška dejavnost vključuje tudi predavanja in poučevanje kot tudi publicistično in znanstveno delo na področjih prevajanja in slovenske literature. Leta 1999 je prejel avstrijsko državno nagrado za literarne prevajalce, leta 2010 pa Lavrinovo diplomo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev.