Setza fascinirajo fenomen umetnih jezikov in meje med njihovo naravnostjo in nenaravnostjo, pripoveduje o dobro znanem esperantu in volapiku, a tudi o manj znanima »univerzalnima« jezikoma Johna Weilgarta (aUI) ali Charlesa K. Blissa (Blisssymbolics), ki ju ne uporablja nihče ali pa le zelo malo ljudi.
Način pripovedovanja ni prav nič znanstven, temveč zelo oseben, zgodovinske osebnosti se mešajo s še živečimi avtorjevimi znanci, kar knjigi daje značaj pravega in intenzivnega ukvarjanja s fenomenom jezika.