Hegel in njegovi slovenski prijatelji

Hegel in njegovi slovenski prijatelji © Goethe-Institut

Hegel in njegovi slovenski prijatelji

Razstava Hegel in njegovi slovenski prijatelji je del mednarodne filozofske konference 250. obletnica Heglovega rojstva: Prepozno? (7. do 9. september), ki bo potekala v okviru festivala Indigo, in je sodelovanje med Nemškim literarnim arhivom Marbach, Goethe-Institutom Ljubljana, Mestom Ljubljana in fundacijo Baden-Württemberg Stiftung. Razstava bo na ogled od 7. septembra do 21. oktobra 2020.

Tako imenovani Najstarejši program nemškega idealizma, besedilo, ki je nastalo bržkone leta 1797, ko so bili Hegel, Hölderlin in Schelling domači učitelji v Frankfurtu, se ni ohranilo v celoti in je bilo prvič objavljeno šele leta 1917. Ni jasno, kdo je njegov avtor: Hegel, ki ga je zapisal, ali Hölderlin ali Schelling – ali celo vsi skupaj. Prav tako ni jasno, kdo je vedno znova podčrtaval pojme – pisec sam ali poznejši bralci ali bralke, ki so si v besedilu označevali miselna zatočišča: »Prva ideja je seveda predstava mene samega kot absolutno svobodnega bitja. S svobodnim, samozavednim bitjem hkrati – iz nič vznikne celoten svet – edina resnična in misljiva stvaritev iz nič
 
Svobodna logična igra domišljije (in s tem: našega jaza) v jeziku je predpostavka za pesnjenje in filozofiranje. Vse vsebine, o katerih razmišljamo, ne izvirajo iz čutne zaznave, temveč jih mislimo, ne da bi si pri tem morali predstavljali konkretne stvari. Ko dojamemo nekaj s pomočjo realnega eksperimentalnega razporejanja, se mišljenju zgolj približujemo: s stvarmi premikamo v sebi misli sem ter tja.
 
»Sem,« je Hegel priostril, »neposredno; toda tako sem le kot živi organizem; kot duh sem le toliko, kolikor se vem. Gnôthi seauton (»spoznaj samega sebe« – napis nad templjem modrega boga v Delfih) je absolutna zapoved, ki izraža naravo duha. Zavest pa vsebuje bistveno to, da zase sem, sebi predmet.« 
Če želimo razumeti besedilo, je lahko v pomoč, da ga beremo na glas ali si predstavljamo, kako je nastalo. Hegel je pisal v dveh stolpcih, v enega je beležil prve misli, v drugem jih je revidiral, razširjal, konkretiziral in preciziral – govoril pa je počasi in v švabskem dialektu: »Napet, mrk je sedel, glavo povešeno med rameni,« je poročal njegov učenec Heinrich Gustav Hotho o Heglovem načinu predavanja. Hegel je »med govorjenjem venomer listal v obsežnih folijih naprej in nazaj, gor in dol; stalno hrkanje in odkašljevanje je motilo vsakršen govorni tok, vsak stavek je obstal zase, in šele mukoma je kaj izdavil; vsaka beseda, vsak zlog sta se osvobodila le z odporom, da bi nato besede v kovinskem glasu s švabskim naglasom, nič manj pomembno od drugega, zazvenele z osupljivo temeljitim poudarkom.  

Hegel je okrog 1809/10 zasnoval člen »Razsodna moč« za pouk na nürnberški gimnaziji – papirni laboratorij v dveh stolpcih, v katerem je lahko to, kar je zapisal, konkretno preverjal: »Sodba je odnos dveh pojmovnih določil enega na drugo, saj se eno kot posamezno vede do drugega kot do posebnega ali do občega ali kot posebno do občega.« 
Heglova predavanja so se nam ohranila povečini zgolj kot zapiski njegovih učencev, ki so šele iz njih sestavili veliko sistematično delo, ki pa mu manjka Heglova dialoška govorica, sicer tako tesno povezana z njegovim mišljenjem.

Slavoj Žižek misli Hegla naprej, saj prevzame njegovo tehniko tako, da misel v govorici razvija iz nasprotij in jo zmeraj znova revidira. Za pričujočo razstavo je Žižek prispeval Wordov dokument poglavja iz julija 2020 izdane knjige Hegel in a Wired Brain (Hegel v ožičenih možganih) – digitalna demonstracija tega, čemur Žižek pravi »paralaktična zev«: Druga ob drugi obstajajo različne ravni, ki v naši zaznavi delujejo vzajemno, a v svojem bistvu ostajajo različne. 
Branje Hegla ni enostavno. Theodor W. Adorno je o svojih bralnih izkušnjah s Heglom zapisal: „Bržkone je edini, pri komur dobesedno včasih ne veš in ne moreš z gotovostjo odločiti, o čem je sploh govora, in pri komur ni zagotovljena niti možnost takšne odločitve.«

Ena možnost, kako se približati Heglovi filozofiji, je: poskusimo se skoncentrirati na eno njegovih vprašanj, mogoče zgolj na enega njegovih stavkov ali celo samo na eno besedo.

Dva primera:   
       
Ali obstajajo zmeraj in povsod pravilne resnice? Da bi to ugotovili, nam Hegel predlaga samoposkus: 1. Stavek »Zdaj je noč« ali kak drug stavek, ki se mi zdi resničen, zapišem na listek. 2. Listek nekam obesim. 3. Pozneje stavek na listku znova preberem. Je tedaj še resničen ali pa je, kot temu pravi Hegel, postal »plehek«?

Judith Butler je leta 1981 kot študentka na Yaleu napisala seminarsko o besedi »je«. »Je« vzpostavlja tako identiteto kot razliko: »Zdaj je noč« lahko rečemo zgolj, ker »zdaj« dejansko ni identičen »noči«.
Kaj se zgodi, ko iščemo sledi enega najpomembnejših nemških filozofov v najpomembnejšem nemškem literarnem arhivu? Katalog rokopisov nemškega literarnega arhiva v Marbachu je minulo poletje beležil 239 zadetkov s ključno besedo "Hegel". Med temi niso samo nekateri Heglovi osnutki in pisma, temveč tudi besedila o Heglu in naključnih soimenjakih. Tem se pridružujejo sledi, povezane s Heglom, ki so skrite v drugih zapiskih in besedilih: Heglovi citati, Heglove miselne figure, heglovski motivi in s Heglom povezani zapuščinski svežnji. Med njimi se je znašlo tudi pismo profesorskega para Hannah in Paula Tillicha, ki sta februarja 1933, kmalu po nacističnem prevzemu oblasti, vabila na ples v maskah: »Od- in zakritje neposredne biti (kostumi) naj bo dialektično. Celostnemu 'ja' (prikritost) in celostnemu 'ne' (odkritost) se izogibamo. Ključna je igra med 'ja' in 'ne'«, tako da »se lahko pojavi nepredvidljivo v zgodovini«.

Vsak od gostov se je mislil dialektično: filozof Theodor W. Adorno je bil Napoleon, v togi in ovenčan z lovorjem je prišel zgodovinar Dolf Sternberger, za afriško demonsko masko iz papirne kaše se je skrival etnolog Eckart von Sydow in kot SA-jevski rjavosrajčnik je prišel politik Kurt Riezler, poročen z edino hčerjo slikarja Maxa Liebermanna, ki je po vkorakanju nacistov skozi Brandenburška vrata izjavil: »Ne morem pojesti toliko, kolikor bi rad izbruhal.«
»Človek je noč, ta prazni nič, ki vsebuje vse v svoji enostavnosti, bogastvo neskončno mnogih predstav.« (Filozofija duha, 1805/06). Predstava, da naposled vse, kar je za nas v svetu, izhaja iz nas samih, pomeni, da je Hegel še zlasti zanimiv za umetniško ustvarjanje.
»Človek si lahko stvari, ki niso resnične, predstavlja, kot bi bile resnične.« To misel iz Predavanj o estetiki pograbi Hermann Hesse poleti 1932 za moto svojega načrtovanega romana Igra steklenih biserov: »Nič se ne odteguje predstavljanju z besedami tako zelo in nič ni nujnejše postaviti ljudem pred oči kot nekatere reči, katerih bivanja ni mogoče dokazati in tudi ni verjetno, ki pa se prav s tem, da jih pobožni in vestni ljudje nekako obravnavajo kot bivajoče reči, za nekaj korakov približajo biti in možnosti, da bi se rodile.« (Prevod: Jože Udovič) 
  
Hesse je, v nasprotju z željami svojih staršev, ki so hoteli, da bi študiral teologijo kot Hegel, Hölderlin in Schelling, v Tübingenu postal založniški vajenec in si poiskal svojo štifto: prijatelja Josef Feinhals in Franz Schall sta si več let izmišljevala po motu Igre steklenih biserov latinski prevod, ki naj bi bil izvirnik izpod peresa, jasno, prav tako izmišljenega poznosrednjeveškega avtorja Albertusa Secundusa. V njegovem arhivu naj bi Feinhals našel cel rokopis, ki so ga obgrizle miši. Trojica je z motom ravnala tako, kot bi bil izviren latinski tekst, ki ga je treba le še pretipkati. 
Tudi Franz Kafka je bral Hegla, ki v Fenomenologiji duha uporabi dialektiko gospodarja (za-sebe) in hlapca (za-drugo), da bi razvil samozavedanje iz svojeglavosti in strahu: »Če ni prestala absolutnega strahu, temveč le nekoliko bojazni, ji je negativno bistvo ostalo nekaj vnanjskega, njena substanca ni od njega skozinskoz okužena. /…/ Svoja glava je svojeglavost, neka svoboda, ki ostaja še znotraj hlapčevstva.« (Prevod: Božidar Debenjak) Brez strahu in svobodni smo šele, ko se osvobodimo predstave, da se moramo priznati sami ali da nas mora pripoznati nekdo drug. »Duh« je nadindividualen ali kot je dejal Kafka leta 1920: »Duh je svoboden šele tedaj, ko neha biti opora.« 
 
Leto poprej, 1919, je Kafka v pismu očetu v heglovskem smislu zapisal: „Pred kratkim si me ob neki priložnosti vprašal, zakaj pravim, da se Te bojim. In kakor po navadi Ti nisem znal nič odgovoriti, deloma prav zaradi strahu, ki ga imam pred Tabo, deloma zato, ker bi moral ta strah utemeljiti s preveč nadrobnostmi, da bi jih mogel v pogovoru vsaj za silo vse zajeti. In ko Ti zdajle poskušam pisno odgovoriti, bo tudi to nekaj zelo nepopolnega, saj me tudi pri pisanju hromi bojazen pred Tabo, z vsemi svojimi nasledki, in ker obsežna snov daleč presega moj spomin in moj razum. /…/ Podpiral sem Ottlo v njeni svojeglavosti, in medtem ko za nameček s prstom ne mignem Zate (niti gledališke vstopnice Ti ne prinesem), naredim vse za prijatelje.“ (Prevod: Štefan Vevar)
 
Kafka pisma ni nikoli odposlal. Heglova razmišljanja so pri njem ostala teorija.
Heglova besedila so kljub abstraktnosti, ki jo ima za temeljni element mišljenja, polna plastičnih prispodob. Pomagale naj bi nam pri razumevanju in so vaje v zaznavanju, izumljanju in predstavljanju, v približevanju in spreminjanju, v večplastnem gledanju in individualnem relativiranju. Pri tem za Hegla ključno vlogo odigra dlan: z dlanjo piše in čečka, da bi misel dojel in si, denimo, predstavljal organski razvoj (zasebnost, rast, spreminjanje, izvensebnost) ali da bi misel zgostil v eni točki ali da bi se gibal v trikotniku. 

Hegel je mestoma mislil tudi z risanjem, med drugim tudi v svojih zapiskih o filozofiji narave (© Staatsbibliothek zu Berlin) ali v osnutku za svoja nürnberška predavanja o razsodni moči.
Povod za dialektično igro z biljardnimi kroglami, a tudi za idejo, formo in barve te razstave je bil brušen, deloma pobarvan kelih, ki ga je Johann Wolfgang Goethe leta 1821 Heglu podaril z naslednjim posvetilom: »Absolutnemu se kar najlepše priporoča v prijazen sprejem prafenomen.«
 
Hegel, ki je, v nasprotju z Goethejem, hotel predreti svet z logičnim mišljenjem, ne pa s preučevanjem narave, naj bi s kelihom preizkusil, kako lomljenje svetlobe spreminja našo zaznavo barv in kako se lahko učinki enega in istega prevesijo v svoja nasprotja – pri neposrednem vpadu svetlobe rumena proga pobarva bel robček rumeno, črnega pa modro.

Ali je Hegel preizkusil to optično dialektiko, ni znano. Toda pri navajanju niza lepih reči se sklicuje tudi na barvne kombinacije: »Čisto povlečene črte, ki nespremenljivo tečejo, ne da bi se umikale zdaj sem zdaj tja /…/ Jasno nebo, čist zrak, zrcalnobistro jezero, gladina morja nas veselijo po tej plati.« Prav tako zelena barva, ki je sicer mešanica rumene in modre, toda nasprotja »nevtralizira« in »izbriše« in je s tem »blagodejnejša in manj vsiljiva, kot sta modra in rumena v njuni očitni razliki.«        
Obstaja le peščica Heglovih portretov. Najbolj znani ga prikazujejo kot resnega misleca v svoji delovni sobi ali kot vase zazrtega za katedrom. Svojim študentskim kolegom se je moral zdeti vse prej kot mladosten. Njegov tübingenski vzdevek je bil »starec« ali krajše »stari«. Georg Friedrich Fallot ga je v Heglovi spominski knjigi narisal z grbo in berglama: »Bog naj stoji starcu ob strani!« – Dopis »Vive A!« oz. »A« cilja na Auguste Hegelmeier, ki ji je Hegel dvoril.
 
Sem bi sodile tudi nejasne, izmišljene in pretirane Heglove podobe, omeniti pa velja tudi  neposredna znamenja (kot packe črnila v njegovih rokopisih) in posredne sledi (kot je križ, s katerim je Heglov učenec David Friedrich Strauß v svojih zapiskih k predavanju Odlomki iz zgodovine filozofije označil Heglovo smrt: »14. novembra zvečer je zaradi kolere umrl Hegel.«)
 
Heglu bi ob vprašanju, kako je videti filozof, bržkone samo skomignil: Zunanjost je »za samozavedno bitje absolutno naključna,« lobanja in duh druga z drugim nimata opraviti nič. V Filozofski propedevtiki pojasni na primeru podob razliko med predstavljanjem in mišljenjem: »V predstavi imamo stvar pred seboj tudi po njenem zunanjem, nebistvenem obstoju. V mišljenju pa od stvari ločimo zunanje, zgolj nebistveno in izpostavimo stvar le v njenem bistvu. Mišljenje prodre skozi zunanjo pojavnost do notranje narave stvari in si jo naredi za predmet. Opusti tisto naključno v stvari. Stvari ne vzame v njeni neposredni pojavnosti, temveč loči nebistveno od bistvenega in torej od njega abstrahira.«