Kot njeno enoinpolsobno stanovanje na ulici Zentagasse, v katerem je živela od 50. let prejšnjega stoletja, je ta zadnji zvezek prežet s slikami in zapiski o opažanjih in občutkih v malodane pravljičnem, fluidnem svetu. Že naslov zvezka, ki ga je gotovo prav tako natipkala s svojim najljubšim pisalnim strojem znamke Hermes Baby, je program: Stopim k oknu, jaz – mahasto zelena in … vidim, čutim, okušam, razmišljam – o vsem zunaj in znotraj, jaz v svoji »zelenosti«, karkoli naj bi to že pomenilo. Starajoče se telo z mladim duhom dojema svet. Gre za pisan dnevnik, upodobitev propadajočega, vendar ne tragičnega, kvečjemu tragikomičnega sveta, tudi v tem zadnjem delu se potrdi, da je brati Mayröcker primerljivo s poslušanjem free jazza: polno presenetljivih trenutkov in malce čudno.
