© Berenberg Verlag, Berlin, 2020
Osrednji temi romana sta spoznavanje tujega in težave pri komunikaciji – gre za zgodbo o srečanju dveh oseb, dveh kultur in poskusov medsebojnega sporazumevanja. Bralke in bralci se podajo na popotovanje v daljno preteklost – v 18. stoletje – na popolnoma neznan kraj, na otoček, ki leži nekje ob Indiji in na katerem so se ohranili ostanki antičnih civilizacij.
Na tem odročnem, čudaškem otoku se slučajno srečata nemški matematik in zvezdoslovec Carsten Niebuhr in perzijski izdelovalec astronomskih naprav, mojster Musa. Po sili razmer na otoku skupaj preživita nekaj časa. Skupna jima je ljubezen do znanosti in zvezdnega neba, toda v skoraj vsakem pogovoru – pogovarjata se v arabščini, ki za nobenega ni materni jezik –, eden pride do spoznanja: »Ne sledim več.«
Z rahločutnim smislom za humor in ironijo avtorica predstavi dva povsem različna tipa človeka. Izredno racionalen in logično razmišljajoči znanstvenik Niebuhr, ki prihaja iz severne Nemčije, na nek način osvetljuje manke zahodne družbe: pomanjkanje empatije, sočutja kot tudi umetnosti sporazumevanja in nezmožnost dojemanja različnih podtonov ter interpretiranja neizgovorjenega. Te lastnosti pa v celoti uteleša mojster Musa, predstavnik vzhodne kulture, ki ima tudi dar pripovedovanja (ne vedno resničnih) zgodb in ga zelo zanimajo tuji jeziki in kulture. V vsakem njunem pogovoru na dan pridejo različni, vzporedno obstoječi vzorci razumevanja sveta.
Usodi protagonistov le stežka sledimo. Nekaj pripovednih niti je zgolj grobo orisanih, razvoj dogodkov se ne zaključi vedno logično in tako bralcu ostane občutek, da se je »v prevodu nekaj izgubilo«. To pa je bil očitno tudi avtoričin namen – želela je prikazati, kako težko ali morda celo nemogoče je druge ljudi razumeti in se jim odpreti.
Berenberg Verlag